Ni lahko biti lastnica možganov perfekcionistke. Vsaj ne, ker nikoli nisem zadovoljna s tem kar imam ter kar sem dosegla... Želela bi več in boljše. Želela bi imeti tisto kirurško natančnost in preciznost, saj neustavljivo voljo (ki včasih ob nepravih trenutkih popusti) že imam. V goreči želji, da bi dosegla "top of the top" in uspela na kateremkoli področju ali nalogi ki bi si jo zastavila, pregorim in največkrat po koncu vsega obupano spoznam, da ob sebe zahtevam preveč. Da ni mogoče imeti vsega, da ni mogoče vsega storiti 100%, čeprav bi tako želela. Počasi ugotavljam, da moram potlačiti tisti "never good enough" odtenek svoje osebnosti. Kar pa včasih ni tako lahko; še posebej če imam v glavi vedno stavek: "Če boš prehitro zadovoljna sama s sabo, boš postala povprečna".

                                                                             V precepu med olajšanjem in zmedenostjo, Sabina

Dvom je tisti, ki uniči pristno spontanost neverjetne lahkotnosti in jo spremeni v prisiljene odtenke vedenja za katerega predvidevamo, da je najbolj primerno. Ravnamo se po najbolj "ziher" izbiri, za katero je potrebna neka povprečna vrednost navdušenosti in ravnodušnosti, ignorance a hkrati prevzetosti. Tako v nesigurnosti in nestabilnosti zaradi varne razdalje, ki jo ohranjamo, da bi ostali neprizadeti in neobčutljivi na karkšenkoli izid situacije, načrtujemo nenaključna naključja in poskušamo s presenečenjem na obrazu izsiliti spontanost, ki pa je vse prej kot to. Želim si naravnih reakcij in prvinskega nagona ter da bi tlečo željo vsi znali pokazati tako, kot jo čutijo, ne pa tako kot jim narekuje razum. Ne maram pretvarjanja, a ker živim v nesigurnem svetu sem prisiljena srce držati na distanci in ga ograditi s svinčnenim oklepom, da do njega ne dosežejo niti tisti rentgenski žarki, ki so usmerjeni s popolno kombinacijo preciznosti in natančnosti. Ne glede na to pod kakšnim kotom ali na kakšen način boš usmeril centralni žarek, ga bom iz navade s svojim bucky efektom izničila. Žalostno, a trenutno nimam druge izbire.

                                                                                                                                                 Sabina

Krive so (bile) petke. Ali pa mešanica opojnosti alkoholnih hlapov in preprosta želja po popestritvi večera. Drugače bi se le ta verjetno drugače razpletel. Jaz pa bi bila prikrajšana za opeklino na roki, boleče noge in kup tako rekoč na pol izbrisanih spominov. Vpijoč glas znotraj mi govori naj se zmigam in končno naredim korak v pravo smer, a se bojim tvegati. Po drugi strani pa bi prav ta poteza lahko spremenila vse; ali pa nič.

                                                                                               Verjetno še vedno malo pijana, Sabina

Včasih se vprašam ali je kriva moja nepopravljiva popustiljivost in karakter, ki vedno znova vse preveč pozablja na svinjarijo, ki se je dogajala, ali pa je v moji glavi "odpuščanje" res sinonim za "pozabljanje". Kljub neprestanem opominjanju, naj razumski del možganov končno usposobi funkcijo delovanja, me spomini in utrinki ki so pustošili po moji notranjosti a mi obenem toliko dali, popeljejo na popotovanje časa in poženejo srce, katerega pulz neprestano in kljubovalno narašča. Po eni strani mi je prav, ker se zavestno spuščam na tako primitiven nivo.. Vem, da sem že rekla, da je situacija bolana in da ne bom o tem rekla nič več..Pa vseeno - ponavljam še enkrat. Upam, da tokrat res zadnjič
                                    
                                   Presenečena nad idiotizmom ki ga človeško telo sploh še premore, Sabina