Niso spomini tisti ki bolijo, temveč spoznanje kako zelo sem ljubila. Kako močno sem si vsakokrat zarila nož v isto rano in kljub vsemu upala, da bom zgrešila, čeprav sem vedno ciljala natančno. Zavestno sprenevedanje in prevelika želja sta bila glavna razloga za načrten samopropad, a je kljub vsem očitkom ter več kot očitni statistiki zopet odločilo srce, v katerem je tlela majhna iskrica upanja. Ko pogledam za nazaj, me sploh ne preseneča, da se je izteklo kot se je - kako pa drugače, če si do zadnjega mislil, da je monogamija vrsta lesa. Danes vem, da bi se ne glede na to, kaj bi takrat storila drugače, končalo enako in se po eni strani potrepljam po rami ter se objamem in si obenem čestitam za najboljšo možno odločitev: da se osvobodim in si dovolim biti srečna ter se niti za sekundo ne ozrem več nazaj (kljub temu, da mi je včasih hudo - pa ne zato ker bi te pogrešala, ampak ker pogrešam občutek ko sem te pogrešala.)