Na žalost gredo prosti dnevi brezdelja, ležanja dolgo v jutro, prebujanja za kosilo, in drugih podobnih oblik lenarjenja, proti koncu. Naj se zlažem in vam navržem seznam stvari ki sem jih "opravila"? Ne, raje bom iskreno povedala, da je moja lena rit le ležala in lenarila, sedela za računalnikom, nič tekla... Sem pa zato dobila umetniški navdih (rezultati mojega packanja in čečkanja bodo prikazani v naslednjih objavah), svojo činč naučila novega trika, izkopala drevo - vendar brez uspeha iskala svoje 5 let stare zakopane želje v 6.razredu...

Že vohate dim? Ga vidite? Ga čutite? Pa ne alkohola ali pa kaj drugega(na kar bi morda pomislile predstavnice ženskega spola), ampak ogenj. :) Verjamem, da si bo vsak danes poiskal najboljšo družbo in ob kresu ali pa brez njega, spil kozarček - dva... Upam le, da nam vreme ne pokvari načrtovanega.

 

Se mi le zdi, ali pa je včasih bolje biti prazen? Delati se brezčutnega, zgraditi zid okoli sebe - tako da ti nihče ne more do živega, da ne morejo razbrati tvojih misli, pričakovanj, čustev, želja...? 
Ali pa so ravno tisti tresljaji in hitri udarci srca v dolgi vrsti enakomernega bitja, smisel življenja..?

Po izredno napornih dneh v šoli, smo končno dočakali malo sprostitve za naše možgane. Res je, da se nam bo v teh 10ih dneh IQ znižal za nekaj točk, vendar verjamem, da ga bomo kmalu pridobili nazaj - saj veste - za zadnji, najtežji, najpomembnejši šprint pred ciljno črto.

Mogoče res prvič slišim za Molibden in to, da ima atomsko število 42 & znak Mo;

Mogoče včasih res pričakujem preveč - vendar tudi tiste ponesrečene spontane zabave oz.fešte niso tako slabe. Vedno bi bilo lahko še boljše, ne rečem da ni res, vendar se zavedam, da lahko včasih željo po samoaktualizaciji tudi malce potlačimo.

Razen dejstva, da bom na letošnji razredni sliki kot ponavadi mižala in izpadla kot da sem res malo mim, me res čisto nič več ne teži. Vse skrbi bom pustila nekje zunaj glave in kot ponavadi verjetno spet delala nalogo v ponedeljek zvečer, ker med počitnicami ne bom uspela niti z očesom ošvrkniti tistega velikega kupa zvezkov. Poleg tega pa bom svojih 2576 km na števcu moje oranžne Yamahe povečala, se nastavljala soncu, vsak dan z drugo barvo nalakirala nohte, poskušala s prstom potegniti po zaprašenih policah, se več ukvarjala s činčilo...

No, naj seveda ne pozabim na kresovanje, letos verjetno na Trški gori in nato naslednji dan verjetno z bolj malo spanja igrala napačne tone na prvomajski budnici :)

"She knew there were no guarantees. No way of knowing what came next for her, or him, or anybody. Some things don't last forever, but some things do. Like a good song, or a good book, or a good memory you can take out and unfold in your darkest times, pressing down on the corners and peering in close, hoping you still recognize the person you see there."

Še tako dober dan se lahko zaradi mojega norega brata sprevrže v pravo pustolovščino ali pa iskanje skritega zaklada. Naj obrazložim:

Ne vem ali je tak zaradi hiperoaktivnosti, za katero nihče ne ve po kom jo je podedoval (saj v naši družini vsi raje tisto prosto urico preživimo tako, da si vsaj malo oddahnemo pred televizijo ali na kavču) ali pa je mogoče tu krivec kakšna pokvarjena hrana. Slednje dvomim, saj se na njegovem seznamu jedi, ki jih s pridom vnaša v telo LE:

• Čokolino, kornfleks
• Testenine
• Mlinci (PRESENETLJIVO!!!!!)
• Jogurti, namazi na kruhu in kruh
• Sladoled
• No se mi zdi da se tu seznam konca(od včeraj je tudi grozdje - napredek)

Njegova nemirnost se kaže tudi v tem, da me nikakor niti eno soboto in nedeljo ne pusti spati v miru in me že ob 6ih/7ih redko ob 8ih zjutraj vrže iz postelje in to skoraj vseh zadnjih 10 let. Hvala Žan, res cenim to :)

No bistvo je to, da njegovim norim idejam ni konca. 

- Sekundo lepilo na celi roki + v očesu ----> Ponesrečeni čarovniški trki

- Mešanje vode, sredstva za pomivanje in drugih sestavin ---> Neuspeli poiskusi odkritja novih zdravil

- Petje podnapisov

- In razne druge

Aja pa da ne pozabim najpomembnejše, to je tudi razlog da pišem objavo - skrivanje (predvsem mojih) stvari. Ja, to prav zares obvlada. Tako, da se poslavljam do nadaljnega, saj moram kot mlada intelektualka in raziskovalka razvozlati bratov načrt, ki me vodi do zaklada, ki ga je skril - Moj mobitel. 

Hvala žan, ker mi s svojimi vragolijami polepšaš vsakdan. <3 -.-

No, pa naj se lov na mobitel začne.

In še "njegove" čarovnije, katerim včasih celo nasedem(ja, vem da sem glupa :D )

Črno in belo se je s komaj zaznavnimi, a lahkimi odtenki začelo spreminjati v barve mavrice. Monotono sivino in enoličnost je zamenjala paleta občutkov, emocij, olajšanja, pomladi. Vesela sem da nekatere stvari minejo in da zdaj lahko diham s polnimi pljuči naprej, z več kisika & več zagona.

Zdi, se da me Ahilov sindrom ovira bolj, kot vse druge ljudi. Vendar je življenje vse prej kot nekaj kar bi nam bilo dano, da le uživamo - ker živeti pomeni dosti več od preprostega dejstva dihati!

“Dream as if you'll live forever, live as if you'll die today.”

Because life IS better in spring!