Niso spomini tisti ki bolijo, temveč spoznanje kako zelo sem ljubila. Kako močno sem si vsakokrat zarila nož v isto rano in kljub vsemu upala, da bom zgrešila, čeprav sem vedno ciljala natančno. Zavestno sprenevedanje in prevelika želja sta bila glavna razloga za načrten samopropad, a je kljub vsem očitkom ter več kot očitni statistiki zopet odločilo srce, v katerem je tlela majhna iskrica upanja. Ko pogledam za nazaj, me sploh ne preseneča, da se je izteklo kot se je - kako pa drugače, če si do zadnjega mislil, da je monogamija vrsta lesa. Danes vem, da bi se ne glede na to, kaj bi takrat storila drugače, končalo enako in se po eni strani potrepljam po rami ter se objamem in si obenem čestitam za najboljšo možno odločitev: da se osvobodim in si dovolim biti srečna ter se niti za sekundo ne ozrem več nazaj (kljub temu, da mi je včasih hudo - pa ne zato ker bi te pogrešala, ampak ker pogrešam občutek ko sem te pogrešala.)

Včasih se sprašujem, kaj bi bilo, če bi le eno stvar v življenju storila drugače; ali bi lahko res ena samcata odločitev spremenila vse?
Zmrazi me ob misli kakšno življenje vse bi lahko živela, če bi mi pot prekrižale druge osebe, če bi imela drugače oblikovan karakter, če se ne bi tako zlahka predala, če bi gledala na svet z drugega zornega kota, če bi izbrala lažjo pot ali pa se manj obremenjevala z banalnostjo današnjega sveta v katerem sem tako zelo izgubljena.
Kaj če sem že spoznala pravo osebo pa le nisem opazila; kaj če se nikoli ne bova zares našla..?
Kaj če s svojimi tisočimi odtenki nihajočega karakterja povzročam tisto, česar ne bi hotela - da prav s svojim nagonom, da bi zaščitila tisto kar imam rada in kar mi veliko pomeni, od sebe odženem še tako vztrajne in trdne potencialne zametke interakcij, še preden se tako imenovane uničujoče samoobrambe sploh zavem?

A vendar, kljub vsem napakam in spodrsljajem na moji poti...ne obstajajo boljše ali slabše odločitve. Obstajajo samo tiste moje - ki se v določenem trenutku zdijo prave - na katere sem ponosna in za katere lahko brez kančka slabe vesti in brez solz v očeh rečem da za večino njih tudi stojim in bi jih zopet ponovila. Nekdo mi je nekoč namreč rekel: Ne izberi boljše odločitve. Izberi tisto, ki te naredi boljšo.

Ne vem če se bom kdaj naposlušala te pesmi, sploh sedaj ob tej verziji... ah.. :)

Zaustavi vsako tako imenovano "nesrečo" z besedami: Bo čez 5 let to pomembno?, so besede, ki kakor tiho spoznanje odzvanjajo v glavi. Negativen odgovor naj bi predstavljal olajšanje in pregnal slabo voljo, ampak sem tako nemočno zvezana in ujeta v nitkah, ki me močno vežejo na preteklost. Prerada namreč ponavljam zgodovino in se vedno znova opečem na istih napakah, da bi živela v sedanjosti in si gradila prihodnost. Še zdaj, po toliko izkušnjah, ne prepoznam napačnih vzorcev, ki jih ponavljam in zaradi katerih ne morem biti srečna.

Kako že gre? Find what you love and let it kill you.

Še danes se spominjam tistega mrzlega decemberskega večera izpred skoraj treh let. Ne bom lagala in rekla, da takrat nisem pričakovala več. Kaj vse sem si takrat obetala v svoji glavi - načrtovala skupno prihodnost, družinska kosila in tekme, na katere bi te hodila vzpodbujat, pa čeprav takrat še nisva izvedla ravno pogovora v pravem pomenu besede. No, pa saj veš, da slednji niso bili ravno vrlina najinega odnosa. Nažalost, a tako je pač bilo.
Zadovoljila sem se z nezadovoljivim, kar mojim pričakovanjem ni seglo niti do kolen, a sem bila tako zaslepljena s tistim kar sem sploh imela, da nisem niti opazila labirinta v katerega sem zašla. Nikoli mi nisi razložil pravil tvoje ogabne in izkoriščevalske igre, katere žrtev sem postala in še danes se sprašujem, kako sem bila lahko tako neumna, da sem se pustila na tak primitiven način zmanipulirati. Prepričevala sem se, da se ljudje navežejo, da bo sčasoma drugače in tako vztrajala pri nemogočem, kljub temu da sem že zdavnaj opustila tehniko zatiskanja si oči, saj sem spoznala da ljudi pač ne morem spreminjati.
Ampak mi ni žal. Res da bi si prihranila bolečino in jezo na samo sebe, vendar sem tako pristala na realnih tleh, se naučila nehati iskati čudeže in dobila ogromno lekcijo za življenje.

Pa nočem napačne interpretacije te izpovedi. Ne razmišljam o njem in ne pišem zato, ker bi ga želela nazaj. Spomini pač...

Velikokrat prizorišče kraja zločina,
Resnično bi želela da si enkrat za vselej nalijeva čistega vina,
Baje da nisem bila edina,
In da je bila ta igra že od nekdaj tvoja prvina.
Nevem ali naj sovražim, al častim ta kraj
Ah - ne mene, ne njega itak več ne bo nazaj.

Pojemajoče barve iskrene želje in upanja so se počasi v sinusni krivulji spremenile v konstantno črto. Tisti žar v očeh je s časom zaradi izkušenj in realnega stališča ter mišljenja izgubil sijaj, svoj iskriv lesk. Hkrati so seveda pridobile nove poglede, spoznale nove stvari in uvidele zakrito resnico, ki se je sedaj prikazovala v novih odtenkih, ki jih dotlej niso poznale. Oči namreč. Sprva so se težko navadile na tolikšno ostrino in svetlost, dodatno sevanje v obliki luminiscence pa je povzročilo še poseben napor. Sčasoma in muko so razvile sposobnost prilagoditve na ekstremne razmere, čeprav so še vedno hrepenele po nekdanjih barvah mavrice in prvotne pristnosti. Vedno znova je nekako v zraku lebdelo vprašanje, ali bo kdaj želja po tistem, kar je bilo izginila, ali bo vedno nekje v globočinah tlela in privrela na dan v trenutkih samote in ravno takrat ko bo najmanj potrebno...

Nisem ravno ponosna na dejstvo, da se 4 mesece nisem javljala... Nekako ni bilo navdiha, pa tudi časa mi velikokrat primanjkuje v vsej naglici zmedeno odločnega norega življenja študentke radiološke tehnologije. Naj omenim, da neznansko uživam v študiju(in seveda študentskemu življenju, feštah in vsemu kar spada zraven), ki me vsakič znova prevzame, osupne in pripravi do tega, da se vsak dan znova zaljubim vanj. Naporno je, priznam, a po drugi strani tudi zabavno in superkul.

Prilagam še zabaven seznam, ki sem ga našla pred kratkim:

Top 13 Reasons to Date a Radiographer:

1. We do our best work in the dark
2. We can see through your clothes
3. We know all the positions
4. We are well developed
5. The chemistry is always right
6. We know what buttons to push
7. We have all the right techniques
8. We know how to warm up a tube
9. We know how to get the best penetration
10. When you need it now, we make it wet
11. Human anatomy is common knowledge.
12. We do it on the table and sometimes we slip it in the bucky.
13. Radiation physics: Hard Beam + Tight Collimation = Adequate penetration

by Cou

P.S. Pinky promise, da se večkrat javim.

                                                                         Do nadaljnega - bodoča radiološka inženirka, Sabina

"Dolge ure buljenja v debele knjige, izpiske in stare izpite, popuščanje živcev ter norišnica čustvenih izpadov; ali z drugimi besedami najhujši del izpitnega obdobja..."

Razen nenehnega pritiska in niti minute miru, sem ok. Recimo. Snežni vihar, tako zunaj kot znotraj moje glave, je zakril nekatere probleme in jih za nekaj časa odpeljal daleč stran od mojih možganskih celic, ki so trenutno(kakor je tudi prav!) osredotočene zgolj na vsa možna področja radiologije. A vendar se bo sneg sčasoma stopil in odkril nerazrešene stvari in neporavnane račune. Ne vem ali se nadavljevanja vnaprej izgubljene katastrofe veselim.. Občutki so mešani, emocije pa še vedno iste, čeprav vem da tej zgodbi ni namenjeno iziti v delih št.2,3,4...A kaj ko trmastemu karakterju svoje duše ne morem do živega in se raje pogubljam z nasmehom na ustnicah, kot pa da bi preprečila samopropad in se prav čas ustavila. Ampak ne, šprint imam rada. Še posebej, če vem da tečem v napačno smer.