Kakor vsako, se tudi to leto v upanju, da bom izpopolnila svojo postavo, poskušam čimvečkrat prisiliti h izmučljivem in zame ubijajočem teku. Če bi se še enkrat odločala, bi vsekakor bila športnica! No, pa tudi glasbenica(ne smem pozabit kako fajn mi je trenutno). Definitivno oboje; bila bi multifunkcionalno polno zaposlena, da v kupu opravkov zaradi natrpanega urnika ne bi imela časa pošteno vdihniti, kaj šele premlevati stvari, kot to (pre)večkrat počnem sedaj.

Sprašujem se kaj bi bilo, če bi bilo in v nenehnem iskanju same sebe popravljam stare napake, katerih posledice so bile neizbrisne že davna leta prej. Na pogubljajočem bojišču se za trenutne razmere znajdem še kar dobro; in ko bo vržena zadnja sulica ter padla še zadnja bomba, bom ne glede na izid olajšana zrla v tisto, kar me še čaka. Res, da je prihodnost negotova, strašna in zavita v tančico skrivnosti, a mi ne daje zato nič večjega razloga, da bi se stalno zatekala h preteklosti samo zato, ker jo poznam in lahko izkoriščam prednosti "domačega" terena. Težki izivi in priborjene zmage - to je tisto kar šteje!

"Če nekaj ljubiš, pusti, da gre. Če se vrne, je tvoje. Če se ne vrne, tvoje sploh nikoli ni bilo."

Žal mi je; lahko bi nama bilo tako lepo.. Moje sanje si odplaknil v stranišče, kakor da je vse tisto za kar sem mislila da je(ali pa sčasoma bo) "nekaj več", crkjena zlata ribica.

Ah ja - ne z glavo, z joški pokonci, kajne? :)

                                                                                                                                                         Sabina

Zaslepljena od vsakdanjega užitka in počitniškega vzdušja, se vsak dan zbujam ob zelo pozni uri in verjamem, da bi lahko trajalo v nedogled. Ne govorim o spanju. Še preden sem pomislila o pravi izbiri, sem se podala v pogubo, v najlepšo katastrofo, s katero sem se pripravljena boriti in v poslednji bitki zmagati. Bila sem in nažalost še vedno sem, le ameba v prehranjevalni verigi krutega sveta in iskanja tiste resnice, za katero se je vredno boriti. Iskanje tistega, kar je navsezadnje smisel življenja. Samo bežen pogled in pomig s prstom je bil dovolj, da sem zopet naivno naredila(oz. počnem) isto napako in da sem se kot star osel, ki ga ne more izučiti niti življenjski propad, odpravila zopet na isti led. Seveda pa ne morem mimo tega, da je bila ta napaka nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo, zato bi jo zopet in spet ponovila. In jo ponavljam še danes. Sicer pa..če dobro pomislim; kaj pa, če vse skupaj navsezadnje sploh ni napaka?

Srečna zaradi uspešno opravljenega predmetnega izpita in ker lahko dan za dnem ujemam tiste poslednje sončne žarke ob zahodu ter uživam s prijatelji, se vsako jutro ko se vstanem, pa čeprav zelo pozno, po dolgem času nenehnega mrka začenjam zavedati da je "La vita è bella". 


                                                                                                                                                         Sabina