Sama zase pravim, da nisem pretirano čustvena. Vsaj v vsakdanjem življenju ne. Vendar se zjočem ob vsakem vsaj malo žalostnem filmu, pesmi z lepim besedilom, ob malo preglobokem pogledu v korazec mogoče :D ...

Tudi nisem ne filozof ne mislec, da bi razpravljala o tem ali usoda obstaja ali ne, pa vendar:

   Teoretično, vanjo ne verjamem. Zakaj bi se potem sploh za karkoli v življenju trudili? Enostavno si rečeš: če je takšna moja usoda, pač je. In pika. Pa bi nekdo morda rekel - ja, kaj pa če naredim drugače kot mi je namenjeno, si premislim. Kakorkoli obračaš, da ti je bilo namenjeno da si si premislil, prideš do tega, da to ni usoda, vendar le tvoje odločitve.

"There's no such thing...as destiny. There are only different choices." (The number 23)

Ampak...Po drugi strani pa je nam ljudem lažje razložiti neka dejanja, zakaj smo storili določeno stvar, če imamo nekaj "v zagovor". Enostavno rečemo, da se je to "moralo" zgoditi. Ali pa, da verjamemo, da nam je nekaj namenjeno, ne glede na situacijo četudi je to skoraj nemogoče. Nam je kot nekakšna uteha, zato morda včasih izberemo to razlago - da usoda enostavno JE. 

Drugače ne berem pesmi, ampak ta...Je drugačna, vsaj zame ;) 

  

 Ne bo me strlo to,

da ni te več ob meni,

še višje sem dvignila glavo,

še bolj mi v prsih je zavrelo,

še bolj po žilah zakipelo.

Ti sam veš kako mi je hudo

in ker te ljubim 

prav zato

sem stisnila pest še bolj krepko.

A, kadar bo drugačen svet,

se vrneš,

čisto čisto moj. 

Če pa tedaj me več ne bo,

zravnaj

kot jaz sedaj glavo,

saj vem kako zelo ti bo hudo.

(Karel Destovnik Kajuh - iz cikla ljubezenskih)

...Pa sva sanjala vikend na morju, gradila bajto v Zagorju.♪

Lenoba :)

Priznam sem LENA. In to zeloooo. Tako kot tale2 kužita :D
Me daje le jesensko melanhonična utrujenost ali pa sem preprosto pozabila kako je biti "ne len"?
Ameriški znanstveniki so odkrili, da je gen "za lenobo" deden, prenaša se iz generacije v generacijo.
Torej...le nisem sama kriva za vse to ;) 

Under pressure?

Končno sem se polžje počasi privlekla do težko pričakovanega vikenda. Do teh 2 dni, ko bom lahko zjutraj malo dlje spala(ne veliko dlje, ker mi moj najljubši, najbolj priden, najbolj ljubek in prijazen brat, ne privošči jutranjega poležavanja in že ob 6.00 zbudi celo hišo...Ja, vem da mi zavidate ;).

Rešila sem se fizike in matematike, čeprav nimam ravno dobrega občutka. Draga matematika, s tabo sem delila veliko večerov, svoje obroke(glej sliko), veeeliko časa in zaradi tebe izgubila večino možganskih celic, tako da ni ravno fer od tebe da me zajebeš že od prvi priložnosti, se ti ne zdi? 

                   

Oh, je že oktober? Ja, na žalost. Pa saj ne, da ne bi imela rada oktobra, nasprotno, všeč mi je, saj se bliža moj rojstni dan(11.december ;) ), vendar mi bo misli na šolo postane slabo v takšni meri, da moram skoraj na wc( Bruhat seveda =/ ).

Priznam, da sem očitno preveč lenarila, saj se nikakor ne morem navaditi na "delanje" za šolo. Učenje, zapisovanje, ponavljanje..FUJ-BLEK!!! Kaj je z mano? Najhuje pa je, ker se včasih res trudim za kakšno stvar, pa rezultati niso vidni in potem izpade, kot da se res ne trudim, v resnici pa v to stvar vložim veliko ne le truda, tudi časa in volje. JA, TO ME RES JEZI!

Ah matematika, ja ob tvojem imenu kar vzdihujem; a ne razumite me narobe, vsi učitelji in privrženci matematike; NE zato, ker bi ob tej besedi doživela nepozaben Orgazem(pozor: z veliko začetnico in rdečo pisavo, če ste slučajno "farbnblind" in niste opazili), temveč, ker imam z njo groooomozanske težave. Še huje je s fiziko. Ampak...

Moram se nehati pritoževati in pošteno pljuniti v roke in zavihati rokave-sedaj je že skrajni čas!

Sedaj pa res, ne smem obupati, saj veste:

Najhuje in najslabše je, da odnehaš, če ti enkrat ne uspe.

Tako, da se odpravljam (veselo) na pot. Na pot z podobnimi trikotniki, kotnimi funkcijami, vektorji...

Verjemite, ZELO se bom zabavala!!