Včasih se vprašam ali je kriva moja nepopravljiva popustiljivost in karakter, ki vedno znova vse preveč pozablja na svinjarijo, ki se je dogajala, ali pa je v moji glavi "odpuščanje" res sinonim za "pozabljanje". Kljub neprestanem opominjanju, naj razumski del možganov končno usposobi funkcijo delovanja, me spomini in utrinki ki so pustošili po moji notranjosti a mi obenem toliko dali, popeljejo na popotovanje časa in poženejo srce, katerega pulz neprestano in kljubovalno narašča. Po eni strani mi je prav, ker se zavestno spuščam na tako primitiven nivo.. Vem, da sem že rekla, da je situacija bolana in da ne bom o tem rekla nič več..Pa vseeno - ponavljam še enkrat. Upam, da tokrat res zadnjič
                                    
                                   Presenečena nad idiotizmom ki ga človeško telo sploh še premore, Sabina