Hvaležna sem za svojo intuicijo, 6.čut - če lahko tako rečem. Notranji glas, ki kriči, ko bi utegnila kaj storiti narobe in me vzpodbuja, ko uberem pravo pot. Nikoli do sedaj se mi ni zgodilo, da bi se dejansko zavedala njegovega obstoja in pomena. Do včeraj. Hvala bogu, pravim jaz, saj bi drugače zopet, kot že "ne vem koli kič" pristala iz vrtoglavih višin nevednosti na realna tla krute resnice in spoznanja, ki trga srce, zamegli razum ter pomeša pojme kaj je normalno in kaj je že zdavnaj prekoračena meja. Vedno znova se čudim človeški neumnosti, pomanjkanju ponosa in brezglavemu razmišljanju, ob katerem so pozabljena čustva in poteptani spomini, ki te izučijo. A sem vsakič bolj presenečena, kako daleč gre še sploh lahko vse skupaj. Z odločnostjo potrjujem le, da sedaj zatrdno vem, da se ljudje ne spreminjajo. Četudi z nepremičnim in hladno-toplim pokrskim izrazom trdijo, da je drugače. Karakter trmasto vztraja pri svojih najslabših potezah in kljub temu, da se izdaja za prenovljeno različico prejšnjih odločitev in vedenja, je nekje globoko v njegovem genskem zapisu ukoreninjena arogantnost, nečimrnost, nepopravljiva poligamija, obraz lažnivca in duša izdajalca.
Sori, ampak če je pa to normalno, potem pa tudi ne vem, zakaj ni na zaprtem psihiatričnem oddelku ena kartoteka več. Bolano, to je edino, kar bom še rekla.
Sabina
Radiološka inženirka, ki obožuje pozna jutra in je zaljubljena v življenje. Nepopravljiva romantična duša, ki verjame v dobro ljudi. Obsedenka z nagradnimi igrami, glasbenica, gasilka in občasno lenuharka.
sobota, 11. maj 2013
sreda, 8. maj 2013
Neki dan,
ko bodo kostanji
strmeli v nebo
še bolj žalostno,
bova žalostna obstala.
ko bodo kostanji
strmeli v nebo
še bolj žalostno,
bova žalostna obstala.
Neki dan,
prav tak kot ta septembrski
- glej kako je že nizko sonce-
bova,
kot da se nisva nikdar poznala.
prav tak kot ta septembrski
- glej kako je že nizko sonce-
bova,
kot da se nisva nikdar poznala.
Vse beži
z oblaki in s pticami
še hrepenenje,
želje
in strast,
samo bolečina ostane...
Samo bolečina in dvoje tujih dlani.
Čudna je moja pot;
S krikom ptic nad seboj,
- s krikom ptic v krvi -
z oblaki in s pticami
še hrepenenje,
želje
in strast,
samo bolečina ostane...
Samo bolečina in dvoje tujih dlani.
Čudna je moja pot;
S krikom ptic nad seboj,
- s krikom ptic v krvi -
grem iskat,
česar morda moč najti ni.
česar morda moč najti ni.
Neki dan,
prav tak kot ta septembrski
prav tak kot ta septembrski
bova žalostna obstala.
(in bo, kot da se nisva nikdar poznala)
(in bo, kot da se nisva nikdar poznala)
Ni potrebno velikih besed, da bi opisala emocije in občutke ob gledanju posnetka. Just heartbreaking. In lahko si le želim, da bi mela JAJCA, da bi si upala storiti enako..
Naročite se na:
Komentarji (Atom)