Pojemajoč učinek konstantnega pritiska me osvobujoče iztrga iz primeža stresnih dni, prav tako kot dvom in jeza, ki nekako počasi ponikata v globine pozabljene preteklosti. Ko takole zdajle pomislim, se dan, ko sem verjela da je kriva moja zakompleksana in nerazrešena predstava odnosa, ne zdi tako zelo daleč. Po vseh urah razbijanja glave, stokratnega spraševanja same sebe, iskanja razloga in premlevanja stvari, ugotavljam, da za prevečkrat pokrpano in raztrgano biografijo odnosa, ki ga ni mogoče opredeliti z besedami, nisem bila kriva ne jaz, ne moja nepopravljiva želja po nekaj več. Svojo čustveno prtljago sem vsakič izčrpano vlekla za sabo in se je oklepala kot poslednje rešilne bilke, ki povrne upanje še v tako brezupni in bolni situaciji.

"Hoffentlich fragst du dich nicht irgendwann warum du nicht mutiger warst, aber vermutlich ist das der bequemere Weg.."

Spoznanje, da je kriv prevelik ego, ki ga že tako ali tako nikoli nisem prenesla, me po letu in pol končno strezni in s prstom pokaže na zmotno stezo po kateri sem hodila predolgo. Upam le, da se tokrat na razpotju ne bom ustavila ali z obžalovanjem ter željo po tistem kar je bilo, vrnila po isti, temveč se bom z odločnim, a nerazberljivim pogledom ob misli na vso dramo le nasmehnila ter zakorakala naprej. Ker je preteklost z razlogom preteklost.

                                                                                                                                                  Sabina