Premalo časa si vzamem za stvari, ki jih imam resnično rada. Lahko bi skozi okno opazovala, kako se snežinke spojijo s tlemi, a ne...Namesto tega preživljam večere večinoma ob knjigah in skodelici zelenega čaja. Lahko bi z mami in bratom preživela več časa, ampak ne - vedno se izgovorim, da "imam delo". Lahko bi počasi hodila po izložbah in opazovala vsako podrobnost vsake najmanjše stvari, ampak enostavno se mi nekam mudi. Sem le spremenila način življenja ali pa pozabila, kako je biti brezskrben?

In ja, navsezadnje, lahko bi zjutraj še vsa zaspana, lepo počasi v miru popila skodelico kave, ampak ne; jaz jo na hitro zlijem vase, in hop-->gremo. Kam?

Tolažim se z mislijo, da bom morda čez 2 leti in pol, lahko v miru spila zjutraj to svojo skodelico kave, nekoč..Na tromostovju, kajne Sara? :D Takrat nam bo še lepše in boljše in najbolj noro. Vsaj upam.

"...All i want is for one guy to prove to me, that they are not all the same"

Včeraj tako depresivna, da sem od vsega hudega(čeprav razloga za žalost nimam)stokala, jokala in spuščala "činčilje cvileče zvoke". Danes spet veselo razpoložena. Čez eno uro verjetno pod odejo, kjer se bom spet spraševala zakaj hudiča se to dogaja prav meni. Ne vidim razloga za to nihanje razpoloženja, lahko povem le, da mi ni prav nič všeč!

Zmedena in (malo)depresivna? Da!

Zaljubljena? Nevem.

Nasmejana in zadovoljna? Upam, da bom kmalu še bolj kot (trenutno) sem.

And should I smile because he's my friend, or cry because that's all he is? :/

Heeeepi za umret?

Končno lahko z gotovostjo zatrdim, da čudeži obstajajo :D

Le, da bi jih raje kot pri fiziki, želela kje drugje...

Kluun: Pride ženska k zdravniku ...

Je kdo že kdaj jokal ob knjigi?

Moram priznati, da se mi je zdelo nemogoče - vendar sem se.

Ob knjigi "Pride ženska k zdravniku".

Osupljivo dobro napisana knjiga, brez kakšnihkoli olepšav in skrivanja resnice, ki te pripravi, da se tudi v kotičkih tvojih oči zaiskri kakšna solzica.

Ne bom razglabjala o vsebini...Lahko rečem le, da je vredna branja ;)

  

"Don’t speak
I know what you’re saying
So please stop explaining
Don’t tell me cause it hurts" ... (No doubt)

Neuspel poizkus pozitive?

Dan začet s pozitivno energijo, v upanju, da bom končno lahko pozabila na vse druge dejavnike in se pretvarjala da začenjam znova, se tekom dneva spreminja v nevihto, še hujšo kot je ta (trenutno na nebu).

Am i dying? Or it just seems like i am?

Srce parajoče besede so za hip ustavile delovanje možganov. Solze so zameglile pogled. V glavi je nastala meglena zavesa skozi katero ne vidijo niti najboljše oči. Tema. Raje sem kar takoj izključila računalnik, saj bi ob večkratnem pogledu na ta, zame usoden stavek verjetno znorela. Zvila sem se v klopčič zakopala glavo med roke in...val solz. Razlog zaradi katerega sem hotela postati še boljša in boljša se je razblinil kot milni mehurček, ki ga hočeš prijeti.

Bravo, čestitam...Ja, zmagala si! Upam le, da uživaš v čemer jaz ne morem. Najraje bi rekla, da ti privoščim vse najslabše, vendar če dobro pomislim...Če bi bila nesrečna ti, potem bi bil žalosten tudi on. 

♥ How can I live with that, if I wish you luck with her ?  
-My heart is in pain but I'm smiling for you…

Jutri si bom nadela navidezen nasmešek zaradi sveta okoli mene, da ne bi videli kaj v resnici čutim. Mogoče si bom morala ta nasmešek nadeti pojutrijšnem, mogoče tudi dan za tem in še dan pozneje. Vendar verjamem, da bo ta "fake" nasmeh nekega dne prerasel v pristna čustva, v resničen izraz na obrazu. 

Lahko vržem stran "škatlo spominov", lahko zbrišem vse slike, videoposnetke in pogovore..Pa vendar - bom lahko zbrisala spomine, besede in glas v glavi?

Trenutno poskušam pozabiti na vse in si sprazniti glavo, da jo bom lahko jutri na novo napolnila. Le da tokrat ne bo večino možganskih celic zavzemalo tvoje ime. 

 

♪ IN NE, očitno ne bova sanjala vikenda na morju in ne BOVA gradila bajte v Zagorju.♥ (nažalost?)

Življenje je niz bolj ali manj uspešnih odločitev. So preproste vsakdanje odločitve, kot npr. kakšen rogljiček zjutraj vzeti v pekarni ali pa s katero barvo si nalakirati nohte. A vendar, da življenje le ne bi bilo tako preprosto obstajajo tudi težke odločitve - tiste pomembne, za katere potrebuješ malo več kot le sekundo ali dve.
   Včasih se vprašam, sem storila prav? Se odločila tako, kot bi bilo zame najbolje?
Ne razumite me narobe, v življenju ne obžalujem veliko stvari, ki sem jih storila, vendar se sprašujem, kako bi bilo, če bi ubrala drugačno pot. Bi kljub vsemu ostala takšna kot sem & ali bi bila enako srečna, mogoče bolj? Kdo ve...

Trenutno sem zmedena. Ne le zaradi odločitev. Zmedena zaradi čustev, mišljenja, različnih mnenj in navsezadnje - zaradi samega življenja nasploh...

In upam da bom nekoč, ko bo šlo zares, v množici zvezdnih odločitev našla tisto pravo  ;)

Ja, včasih res izgubim voljo in moč, da bi vztrajala-zaradi (navidez) banalnih stvari & dogovdkov, ki me spravijo iz tira. Vse premalo pa je dni, ko si rečem: Ja, za to se je bilo vredno truditi! :D
Danes je eden takšnih dni ;)

Power is given only to those who dare to lower themselves and pick it up.
Only one thing matters, one thing; to be able to dare!
Fyodor Dostoevsky