Ko me je kdo pred tremi meseci vprašal "na kater faks se boš pa ti vpisala?", sem le nejevoljno zavila z očmi in osebo v mislih že najmanj trikrat ustrelila. Vprašanja namreč nisem prenesla, saj me je oblila kurja polt vedno ko sem pomislila, kako zelo izgubljena in zmedena moram biti, če še na koncu 4. letnika ne vem kaj točno bi rada. Želja po odkritju želje same in dopolnitve tiste vpijoče praznine znotraj mene same, je bil razlog mojega nemira in iščoče narave, katere vsebina kljub večletnemu iskanju, raziskovanju in brskanju po razpisu zadnji mesec, še vedno ni dobila svojih pravih barv in oblik. "Situacija postaja čedalje bolje zaskrbljujoča", so bile besede mojega razrednika, ki jih je na vsakih govorilnih urah s pridom ponavljal moji mami. Seveda sem se tega zavedala tudi sama, a več kot spraševati se in iskati tisti manjkajoči del sebe, pač nisem mogla. Potem pa...me kar naenkrat, nepričakovano in presenetljivo zadane. Radiološka tehnologija. Ne vem ravno, kako točno in kdaj sem se dokončno odločila, a me je pritegnilo tako močno, da sem prebrskala na internetu čisto vse povezano s študijem in radiologijo samo. In ja, čist sem »padla not«. Nikoli nisem razumela sošolcev in sošolk, ki so že od 1. letnika sanjarili o točno določenem faksu in o njem pripovedovali s takšno gorečnostjo in iskricami v očeh, da je še mene zamikal študij. Neskončno sem vesela, da zdaj razumem. Hvala bogu! Končno – bil je namreč že čas! :)

Odločila sem se pozabiti na čudne poglede in preslišati vse banalne in nepotrebne očitke nekaterih, češ "zakaj pa greš na zdravstveno, a ni to mal prelahko, glede na to da si se 4 lete dobesedno je*ala na gimnaziji" in "zakaj zapravljaš svoj potencial za tak faks" ter "si ne bi zbrala kej težjega, al pa kej kar ni VŠ". Vsem tistim svetujem, da malo pregledajo predmetnik, ali pa se mi naslednje leto pridružijo ter preizkusijo, ali je res tak hudičevo lahko.

In vedno, ko me prevzame občutek dvoma, ali sem se odločila prav, si preberem komentar, ki sem ga našla med brskanjem po forumih in v trenutku vem, da sem izbrala pravilno:

»…Ne bo ti žal, sam moraš bit človek za to. Če še nisi, pa tak postaneš, ker te not potegne. Natančnost, zbranost, hitre reakcije, hitro razmišljanje, obvladanje računalnika, smisel za estetiko, učenje vedno novih stvari, velika sposobnost improvizacije, samokritičnost, sposobnost empatije… Veš, malo nas je, zato pa smo še toliko bolj povezani. Po tihem se zelo spoštujemo - eden drugega, ko pa smo skupaj, se razvije tekmovalnost. Kdo bo naredil lepšo sliko, kdo je sposobnejši... pa tudi, če nisi takšen, sčasoma postaneš. Na splošno pa se imamo radi in res smo ponosni na svoj poklic. Smo dokaj neprepoznavni v širši javnosti, ljudje nimajo pojma kdo smo in s čim se ukvarjamo. Večina jih misli, da jih mi samo poležemo na mizo, vse ostalo pa naredi aparat sam... No, saj je dovolj, da mi vemo koliko znanja in sposobnosti je potrebno imeti, če hočemo dobro in predvsem varno opravljati svoj poklic. Težavnost faksa? Ja, ni lahek... ampak da se. Je nardljiv. Osip je velik, to je res, vendar lahko razumeš, da je večina tistih, ki se odločijo pustit radiologijo takih, ki se v tem poklicu ne vidijo... Če te zanima, vztrajaj. Svojega poklica ne zamenjam za nič na svetu. Zakon je. Carji smo! Tisti sošolci s katerimi sem ostala v stiku, imajo ful radi svoj poklic, ponosni so, da so to kar so in predvsem - zaljubljeni so v svoj poklic. Vsi po vrsti.«

                                                             Polna pozitive in upanja, da pridem na želeno fakulteto, Sabina :)

Še zmeraj iste zastavljene obljube, ki vedno znova ostajajo neuresničene, bodo jutri končno zaživele v svojem pravem pomenu in zažarele s sijajem zadovoljstva ter ponosa. Konstantni "eh, ne da se mi dans, bom jutr" sem za vedno izbrisala iz svojega besednjaka in končno enkrat potlačila svoj lenuharski karakter. Vzljubila bom zgodnja jutra in pozne večerne ure, čeprav mi postelja ponuja mamljivejšo izbiro. Pa vendar. Prišel je čas, ko se poslavljam od starega življenja in začenjam na novo. TOKRAT PA RES!

Minil je maturantski ples(ki je mimogrede bil nad mojimi pričakovanji, glede na to, kako grozno je situacija izgledala kakšen teden prej). Kaj naj rečem - nepozaben, ostali so lepi spomini in teden bolečin v nogah zaradi visokih pet. Ko sem pomislila, da smo še zadnjič takole skupaj zbrani kot razred, kot celota(če izvzamem vse razredne fešte, ki nas še čakajo), svojih čustev nisem mogla zadržati. Enostavno so se oči zarosile, ob pesmih "Za prijatelje" in "I will always love you", pa so se ulile solze. Ne bolečine, ampak nekega čudnega občutka, da bo vse prehitro minilo. 4.B - neizmerno vas bom pogrešala!

Začela sem tudi z vozniškim izpitom, a o tem kako izsiljujem prednost, ko ne bi smela, kako mi avto crkne na sredini križišča, kako pozabim na osnovne stvari, raje ne bi. Sicer mi ne gre tako katastrofalno slabo, briljiram pa tudi ne. A sčasoma bo že :)

Žalostn0o, kako ljudje vedno raje uberejo sigurnejšo pot. Tisto, ki so jo že prehodili, tisto, za katero so prepričani, da jo lahko osvojijo če se le uzrejo in se s pogledom sprehodijo po njenih poteptanih tleh, polnih stopinj, sledi ter zadanih udarcev. A poti se s časom spreminjajo, nič ne ostaja isto. Nočem biti sigurna pot, izkoriščena zaradi poznavanja, vedoč, da se bom spet pustila zmanipulirati, da se bom prilagajala. Hočem...ah, saj še sama ne vem.
Tiha notranja spoznanja kričijo in kličejo po spremembi, to je edino v kar sem trenutno 100% prepričana.

                                                                                                Do naslednjič(kmalu, saj je eno od novih
                                                                                                  "pravil" tudi redno pisanje bloga), Sabina