Ljudje smo čudna bitja, ki prevečkrat gledamo na prvi vtis kot na nekakšno človeško izkaznico. Priznam, tudi sama z distance velikokrat ocenjujem situacijo ter ljudi le površinsko, ne gledam pa podrobneje, ne gledam globlje. Pozabljam na tiste majhne, a včasih odločujoče stvari, ki človeka ne definirajo le kot celoto osebnostnih, vrednotnih, moralnih in čustvenih značilnostih, ampak tudi kot edinstveno sestavljanko tistih najglobljih in ponavadi najčistejših misli. Tako banalni, kot velikokrat smo, ponavadi ne vidimo celotne slike - npr. ljudi ki jih imamo za zaprte vase, so velikokrat takšni zato, ker s svojimi težavami nočejo obremenjevati drugih, se nam odpreti ali potarnati. Ali pa, ko imamo ljudi, ki nimajo živali za "neživaloljube" in krute osebe, v resnici pa imajo ti tako radi živali, a se bojijo izgube in trenutka ko bi morali pokopati ljubljenčka ter prenašati bolečino praznine. Zato moramo zmeraj gledati širše in globlje, da se v našem obzorju znajdejo vsi najmanjši deli, ki jih lahko sestavimo skupaj in v celoti vidimo umetnino, ki nas mogoče na koncu niti malo ne bo spominjala na obliko začetne slike.

Vstajenje od mrtvih

Po celih šestih mesecih se javljam in sporočam, da sem kljub nejavljanju še živa in da me končno lahko izbrišete s seznama pogrešanih. Res me je kar sram, ker sem tako dolgo odlašala z bloganjem, ampak prisežem da imam za to svoje razloge. Za mano je obdobje šestih presenteljivo zagamano odbitih mesecev, ki so mi prinesli veliko dobrega, a tudi slabega(ja, pač ne more bit vse zmeri sam dobr - tut pojambrat je treba kdaj). Meseci v katerih sem se veliko naučila, nemalokrat zmotila, iskala sebe in si utirala pot po neznanih stezah. Nekajkrat je moje jadro zaneslo proti obali polni čeri in nenehno zaletavanje v skale me je pošteno izmučilo, a ker se smatram za borko, vztrajam. Še danes.

No, pa saj ni vse tako črno in slabo. Trenutno sem na polovici 3.letnika in ne bom rekla da mi gre slabo; ocene so kakršne so, nikakor slabe, a sama pravim da bi bilo lahko še boljše. Februarja sem se teden dni mučila s svojo italijansko angleščino v upanju da bo moja korespondentka Noemi razumela vsaj osnovne besede, a mi nekako ni uspevalo - imeli smo namreč 1-tedensko izmenjavo z Italijani, katerih angleščina je slabša od osnovnošolca v 8.razedu. Pa vendar - bilo je nepozabno, fajn, d'best, super. Vsak dan fešte - ka češ bolšga? :D
Moje jetre pa niso imele časa za regeneracijo. Že naslednji teden me je čakala Španija. Pa ne maturantski izlet(to me še čaka, čez točno mesec), ampak gostovanje blizu mesta Castellon de la Plana na festivalu Magdalena, čisto zraven Valencie. Ne bom dolgovezila, mislim da vam bomo naslednje besede povedale več kot pol strani opisa - bilo je: Brutalno(z veliko začetnico!!!), Pijano, Odbito, Pribito, Prefeštano!!! ;D

Slike dostavim nekoliko kasneje, saj me čas že preganja(saj veste da nenehno bijem bitko s časom) ker name čakajo prebavila&hormoni(jutri je namreč biologija-day). Obljubim pa, da se javim pogosteje. Čeprav nisem ravno najboljša pri držanju se takih obljub. Mi boste pač morali verjeti na besedo.
Se slišimo (upam da) kmalu.

Prebujena iz zimskega spanja, Sabina