"Dolge ure buljenja v debele knjige, izpiske in stare izpite, popuščanje živcev ter norišnica čustvenih izpadov; ali z drugimi besedami najhujši del izpitnega obdobja..."

Razen nenehnega pritiska in niti minute miru, sem ok. Recimo. Snežni vihar, tako zunaj kot znotraj moje glave, je zakril nekatere probleme in jih za nekaj časa odpeljal daleč stran od mojih možganskih celic, ki so trenutno(kakor je tudi prav!) osredotočene zgolj na vsa možna področja radiologije. A vendar se bo sneg sčasoma stopil in odkril nerazrešene stvari in neporavnane račune. Ne vem ali se nadavljevanja vnaprej izgubljene katastrofe veselim.. Občutki so mešani, emocije pa še vedno iste, čeprav vem da tej zgodbi ni namenjeno iziti v delih št.2,3,4...A kaj ko trmastemu karakterju svoje duše ne morem do živega in se raje pogubljam z nasmehom na ustnicah, kot pa da bi preprečila samopropad in se prav čas ustavila. Ampak ne, šprint imam rada. Še posebej, če vem da tečem v napačno smer. 

Z zadnjim odstavkom v prejšnji objavi "...želim si, da bi znala biti bolj odločna in se boriti za tisto, kar si želim.  Res bi se rada obnašala kot da jutri ne obstaja in storila vse tisto za kar v realnosti prihajajočega novega vsakdana nimam jajc, a se bojim..." nisem dejansko mislila, da bi se res morala obnašati kot da res "jutri ne obstaja". A sem v zagretosti glede svojih novih načel v duhu novoletnih zaobljub (in zaradi kančka preveč alkohola), storila prav tisto kar ne bi smela. To sem obžalovala šele naslednji dan ob streznitvi in pogledu na število klicev, se zgrozila ter v upanju da lahko storjeno popravim naredila še večjo bedarijo. Super začetek novega leta, res. Srčno pa upam da se čustva niso spremenila in bodo takšna ostala še nekaj časa. Kljub temu, da vem da delam napako, saj se prehitro navežem na določeno osebo in si ustvarjam nikoli zaživete trenutke ki bi prišli, rada ostajam v svojem udobnem (lažnem) upanju, ki mi polepša dan in mi daje zagona v trenutkih, ko se zdi da ne bom zmogla niti koraka več.

                                                  Malce zmedena in v pričakovanju petka ob koncu kolokvijev, Sabina