Še danes se spominjam tistega mrzlega decemberskega večera izpred skoraj treh let. Ne bom lagala in rekla, da takrat nisem pričakovala več. Kaj vse sem si takrat obetala v svoji glavi - načrtovala skupno prihodnost, družinska kosila in tekme, na katere bi te hodila vzpodbujat, pa čeprav takrat še nisva izvedla ravno pogovora v pravem pomenu besede. No, pa saj veš, da slednji niso bili ravno vrlina najinega odnosa. Nažalost, a tako je pač bilo.
Zadovoljila sem se z nezadovoljivim, kar mojim pričakovanjem ni seglo niti do kolen, a sem bila tako zaslepljena s tistim kar sem sploh imela, da nisem niti opazila labirinta v katerega sem zašla. Nikoli mi nisi razložil pravil tvoje ogabne in izkoriščevalske igre, katere žrtev sem postala in še danes se sprašujem, kako sem bila lahko tako neumna, da sem se pustila na tak primitiven način zmanipulirati. Prepričevala sem se, da se ljudje navežejo, da bo sčasoma drugače in tako vztrajala pri nemogočem, kljub temu da sem že zdavnaj opustila tehniko zatiskanja si oči, saj sem spoznala da ljudi pač ne morem spreminjati.
Ampak mi ni žal. Res da bi si prihranila bolečino in jezo na samo sebe, vendar sem tako pristala na realnih tleh, se naučila nehati iskati čudeže in dobila ogromno lekcijo za življenje.

Pa nočem napačne interpretacije te izpovedi. Ne razmišljam o njem in ne pišem zato, ker bi ga želela nazaj. Spomini pač...

Velikokrat prizorišče kraja zločina,
Resnično bi želela da si enkrat za vselej nalijeva čistega vina,
Baje da nisem bila edina,
In da je bila ta igra že od nekdaj tvoja prvina.
Nevem ali naj sovražim, al častim ta kraj
Ah - ne mene, ne njega itak več ne bo nazaj.