Ah kaj cilj, pot! Ni pomemben cilj, pomembna je pot, ki pripelje do njega
Vsaj tako pravijo, kajne?

Ironično je, kako se ljudje hitro spreminjajo in delajo stvari za katere so trdili, da jih nikoli ne bi storili. Tako so dekleta, ki zatrdno govorijo da ne bi nikoli zavidale svojim najboljšim prijateljicam, potihoma zelene kolikor so le lahko od zavisti. In fantje, ki so govorili da nikoli ne bi nič imeli s svojimi sošolkami ali prijateljicami, srečno v zvezi. In mi vsi - hinavci, ki smo trdili, da nikoli ne bi storili določene stvari, počnemo ravno to. Ali ta stavek izrečemo kar tako "zaradi lepšega", ali pa to počnemo ker že v trenutku izrečenega vemo da ni res? Je morda pregovor, da se zarečenega kruha največ poje, resničen? Očitno.

Resnično, trudim se. In to kolikor le lahko, zato ob neuspehih začnem dvomim v gospoda Newtona in njegov 3. zakon, ki pravi: Če prvo telo deluje na drugo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z (nasprotno) enako silo. Zakaj potem, če se tako na hudičevo trudim, ni povratne (enake) sile in ni rezultatov?!??!

Olajšanje. Ljubim ta občutek. Vse skrbi, dvomi in tisti cmok v grlu ter črvičenje v želodcu - vse mine. :D Ljubim ta pomirjujoč in prijeten občutek, ko se po nevihti stresa in napora, napetost v zraku nekako omili. Srce se iz frekvence 210/minuto spusti na normalen tempo in končno lahko mirno zadiham. Ja, res je FAKING ZAKON občutek :)

 

Pred 24imi leti je na eurosongu slavil Johnny Logan s pesmijo v zgornjem videu. Letos upam na zmago Švedskega predstavnika Erica Saade, katerega pesem Popular, je kljub (pre)očitnega plagiatizma vseeno moja favoritka.

 Hold me now
Don't cry, don't say a word
Just hold me now
And I will know... 

What do you say when words are not enough?

Do you believe in destiny? I certainly do :)

When one door of happiness closes, another opens. But often we look so long at the closed door that we do not see the one that has been opened for us...

Vse najboljše!

Pred 365 dnevi sem se, tako kot letos, utrujena od žuranja na predvečer prvega maja, zjutraj morala zaradi prvomajske budnice katero vsako leto igramo z godbo vstati že ko so drugi še spali - natanko ob 4:15. Po celodnevnem igranju, sem bila izmozgana, utrujena, neprespana, povrh usega pa sem lanski utrujenosti letos dodala še nepričakovan padec v blato - počutila sem se kot na Rock Otočcu. No ja, kakorkoli...

Budnica te izmuči, res, zato imaš zvečer, ko kljub smrtni utrujenosti ne moreš zaspati, veliko časa za razmišljanje. In tako se mi je, pred točno enim letom (mogoče zaradi samega izziva ali bom zdržala in vztrajala z novimi objavami, mogoče pa zgolj zaradi neprištevnosti, ki jo je povrzočila utrujenost) utrnila ideja za pisanje bloga. Seveda nisem pričakovala, da bom dolgo vztrajala, saj velikokrat odneham, a vendar sem - vem da redko, a vsaj 1x na mesec zavihtela prste po tipkovnici in izlila vsaj delček sebe.

1 mesec se je nadaljeval v 2, 2 v 3...In tako sem danes ponosna, saj moj blog praznuje 1 leto.Pred točno 365 dnevi sem si razbijala glavo s svojo prvo objavo, danes pa pišem 41.(če se ne motim). Vem, da je objav za eno leto razmeroma malo, a ob prvi obletnici svečano obljubljam, da se bom tekom tega leta bolj potrudila.

Dragi moj blog!

Vse najboljše, danes praznuješ svojo 1.obletnico. Želim ti veliko več objav(za katere obljubim da bom poskrbela), več radovednih bralcev ki bi z veseljem brali objave in pa neskončno življenjsko dobo - še na mnogo mnogo let! :)