Že kakšen mesec nazaj sem si v skladu s svojim "polno zaposlenim in novim življenjem" kupila dnevnik. Da se mi iz najpomembnejše živčne tvorbe - možganov nikoli ne izbriše vsa ta drama, ki se mi trenutno dogaja. Ampak se je nekak težko prsilit it dejansko pisat. Ne vem, se mi zdi da mam preveč vsega za povedat(ker bi rada res vsako podrobnost napisala not; ampak ja - ne gre). Zakaj pol sploh dnevnik? Ker tuki na blogu ne morem pokazati vseh čustev in čisto vsega kar res čutim; da lahko vso jezo in žalost, pa tut izlive sreče in navdušenja nekje drugje spravim ven - kjer vem da bo varno in nihče ne bo prebrau; kjer lahko pišem mal bol direktno kot na blogu.
Vsak dan 1000x ponovljena strah vzbujajoča beseda se je zakoreninila v naših glavah in nam počasi razjeda še tisto malo kar je ostalo od nas. Trka nam na vest, zakaj za vraga se zanjo pripravljamo zadnji mesec... Odžira nam tiste urice, ki bi jih lahko porabili zase; zadnje trenutke, ko bodo štele tudi minute, pa nam bo verjetno vzela še počitek. Na kocko postavljamo svojo prihodnost, ki se nam lahko še prehitro izmuzne iz rok zaradi ponesrečenega poskusa opravljanja zrelostnega izpita. Mature. S ponedeljkom pa res začnem. Na polno ter na vse ali nič. Do takrat pa - lenuharski vikend, kot mi je v navadi ;)

                                                                                                                                                         Sabina

Sončni dnevi so tisti, ki me kljub spomladanski utrujenosti in podaljšani zimski depresiji še držijo pokonci in mi dajejo voljo :) Natančno usmerjena linija sončno rumeno obarvanih fotonov me vsako jutro namesto budilke spomni, da je nekako čas, da dvignem svojo leno mišično tvorbo - Gluteus Maximus in čimhitreje začnem s produktivnim dnevom, ki pa se na žalost največkrat sprevrže v kup neizpolnjenih in čakajočih post-it listkov, katere na koncu dneva z stavkom "eh, bom pač jutr prej vstala" z majčkeno slabe vesti pustim prilepljene na deski "mustdo" stvari. Še vedno nisem vzljubila zgodnjih juter, a verjamem da se bo s pomladjo vse spremenilo - cause life is better in spring ;)
Razdvojenost med krivdo in strahom ter notranji dvom so elementi vsakdanje zbeganosti neustavljive duše, ki se noče predati. Goreča želja me vedno znova opomni in obenem opeče, tako da vedno pristanem ne neki varni vmesni točki, najpogosteje imenovani kar 0. Kar pa nikakor ne pomeni, da ni napredka. Seveda je - pa še kakšen; če ne drugega, sem bogatejša za izkušnjo ali dve, čeprav zatrdno vem, da se bom še stotič uštela. Zakaj pa so napake, če ne za to da se jih dela. Da se na njih uči? Ah, kje pa - za to se očitno še nisem dovolj "presekirala".

                                                                           Vesela ko rožica ki jo vsak dan znova obsije sonce, Sabina :)

P.S. Še slikca iz sobotne Haciende, ki bi bla še bolj super, če se ne bi končala z incidentom :)