Pojemajoče barve iskrene želje in upanja so se počasi v sinusni krivulji spremenile v konstantno črto. Tisti žar v očeh je s časom zaradi izkušenj in realnega stališča ter mišljenja izgubil sijaj, svoj iskriv lesk. Hkrati so seveda pridobile nove poglede, spoznale nove stvari in uvidele zakrito resnico, ki se je sedaj prikazovala v novih odtenkih, ki jih dotlej niso poznale. Oči namreč. Sprva so se težko navadile na tolikšno ostrino in svetlost, dodatno sevanje v obliki luminiscence pa je povzročilo še poseben napor. Sčasoma in muko so razvile sposobnost prilagoditve na ekstremne razmere, čeprav so še vedno hrepenele po nekdanjih barvah mavrice in prvotne pristnosti. Vedno znova je nekako v zraku lebdelo vprašanje, ali bo kdaj želja po tistem, kar je bilo izginila, ali bo vedno nekje v globočinah tlela in privrela na dan v trenutkih samote in ravno takrat ko bo najmanj potrebno...