Po tednu dni, ki sem jih preživela delovno, sem izmučena. Od sonca namreč bolj kot od samega dela. Počitniško delo sem dobila v domu za ostarele. In kljub temu, da delam (le) v delovni terapiji, kjer naj bi se le pomagalo ustvarjati, moram reči, da opravljam marsikaj več kot le to. Ob tretini dneva, ki sem ga od ponedeljka do petka preživela z upokojenci, sem se prav navezala na njih. Kljub temu, da mi včasih dobesedno poči film, ker so med njmi tudi nekateri ki me že lepo vrtijo okoli prsta, sem občutila da končno delam neko stvar prav - da delam dobro stvar. In da sem končno v vseh teh letih začela skrbeti še za koga drugega in gledati še na kaj drugega kot le na "svojo rit".
Nekateri izmučeni, nekateri s pretresljivimi življenskimi zgodbami, drugi spet z neizpolnjenimi željami in cilji ki so jih želeli doseči. In nazadnje tisti, ki so srečni da so sploh živi in (kolikor toliko, se pravi bolj malo) zdravi. Vendar pa vsi neizmerno veseli, če si vzamem le minutko časa zanje. Za pogovor, iskanje štiriperesnih deteljic z njimi, nasmeh... Neverjetno koliko jim to pomeni.

Ob koncu prvega dne sem odšla domov z zarosenimi očmi, saj me je vse skupaj precej pretreslo, predvsem pa ganilo. Ne morem zanikati dejstva da je bila včasih prisotna tudi slaba volja, stres, utrujenost zaradi zgodnjega vstajanja, nejevolja, vendar mislim da jih bom ob koncu počitniškega dela pogrešala. Vsakega posebej. Tudi tiste zaradi katerih grem domov "boljše" volje.

Večer se je začel s tekilami v Markizu (+ nekaj drugih alkoholnih pijač) nadaljeval pa z opazovanjem, upajoč da v množici ljudi najdeš prav tistega, ki ga želiš videti; tistega zaradi katerega se ti poveča frekvenca bitja srca in pa prijateljev ki jih že dolgo nisi videl - Brežice Moje Mesto pa je definitivno priložnost za feštanje in morebitno uresničitev zadanih zaobljub za to poletje. Še nekaj pijačk, seveda temu primerno tudi obiskov wcja zaradi mojega slabo delujočega mehurja in že je bil tu vrhunec večera - eden in edini TONY CETINSKI.
Moram priznati, da je fascinantno biti tako blizu in občutiti tako dobro energijo ob najboljših pesmih, še boljše pa, ko Tony zapoje tisto melodijo ki ti je še posebej pri srcu - takrat sem iz sebe spravila ves zvok kar ga premorem, v glavi pa so popustile vse zavore.
Nastop Tonyja se je prehitro zaključil in kljub bolečinah v nogah, mehurju ter grlu sem hotela še več. Več pesmi, feštanja, skakanja, petja/dretja...Temu primerno sem se danes zjutraj zbudila čisto brez glasu, a mislim da bom v redu.
Jutri me čaka moj prvi delovni dan - delala bom namreč v Domu za ostarele Impoljca, v delovni terapiji. Upam, da ne bo prenaporno, saj me ti deževno mrzli dnevi že tako ali tako sami od sebe izmučijo.

In kljub vsemu upam, da mi nekega dne nekdo, pa čeprav s tako slabo intonacijo kot sem jo imela jaz včeraj, zapoje: Zbog nje... ♥♪

"I da ti znači baš sve
i da ne možeš bez nje
da je trebaš najviše
kad te poljubi tad
budi nježan, tiho reci joj
da je ona cijeli život tvoj"