Do 7. avgusta bom bolj ali manj izgubila stik z realnostjo, mediji, ki nam sporočajo takšne ali drugačne novice in novosti. Odklopila se bom od vseh povezav s facebookom; vendar ne zaradi tega, ker bi postajala obsedena z njim, čeprav moram priznati, da že sem... Odpravljam se na morje. 

Tako bo moj blog nekaj časa sameval, vendar sem prepričana, da me ne boste preveč pogrešali, ker vem, da tole bere le peščica ljudi(in še ti se pomoje spravijo brat tole oslarijo zaradi živega dolgčasa, ampak dobro, glavno je da sama uživam v pisanju ;). Sicer bom pa tako ali tako kmalu nazaj. Upam le, da bomo prišli pravočasno in bom še ujela "Noč pred nočjo" ali pa vsaj Zagorsko noč :D

Glede na to, da sem se včeraj mučila z zapiranjem potovalke, lahko sklepate, da imam s seboj veliko prtljage, čeprav se meni sploh ne zdi -.- ?! Nevem kaj bi bilo če bi se selila hahaha potem bi verjetno rabila 5 tovornjakov. Veselim se že slane vode in mojega vsakoletnega praženja na soncu in poskusov kako čimprej dobiti rjavo barvo, reševanja križank na plaži... Vendar me spremlja ta občutek upam-da-res-nisem-kaj-pozabila-drugače-se-mi-bo-zmešalo.

Le kaj bom brez facebooka?!?!?! Bom že zdržala :D

Do konca si moram potegnit dol muske, ki jih bom poslušala(seznam je reeeeeees dolg), tako da me čaka še nekaj dela. Vi pa hitro skočite v kopalke in si nadenite sončna očala(seveda ne pozabite na KREMO) in premagajte to peklensko vročino ter pridno čakajte na novo objavo! :D

P.S. Life is good, but life with ice-cream is BETTER <3 

  

What a day...

Po tridnevnem dogovarjanju in vsakodnevni prespani dogovorjeni uri smo se z Valerie danes končno odpeljale mal na obisk k Ani in Sari. Že tako se 3 mesece vozim z utripajočo lučko, ki pomeni pomanjkanje olja, pa sem se kljub opozorilom, ki mi jih je že navsezgodaj dajala mami, naj raje ostanem doma, vseeno spravila na motor. Ja, zdaj vem da bi jo morala poslušati.
No, da raje ne omenjam količine bencina v mojem tanku…

Najprej v Krško pogledat Ano. Šle smo na koktejl Blue Bay(oz. nevem kako se napiše) potem pa se nama je z Valerijo že mudilo k Sari, ki bi verjetno doživela živčni zlom če ne bi prišle :D. Že na poti do Sare(Vrhje) me je skrbelo zaradi tistega malo bencina, ki mi ga je še ostalo; kakooo the fuckk bom prišla domov? Pa sem si mislila, da če je vedno tank zdržal, bo pač še danes. Verjetno zaradi živcev ali pa trenutka nepazljivosti nisem opazila peska na ovinku… Pritisnila na bremzo in pooooooooooooof po tleh. Jaz in motor. Na tleh. Hitro sem pobrala motor, tako da nisem imela niti časa pogledati kaj vse je narobe z njim, slišala sem le Valerijo, ki je medtem že prišla do mene: oooo fak, žmiguc maš razbit!!
Odpeljale smo se do Sare, kjer sem nekaj časa preučevala svoj kupček malo poravsanega motorja, šele pozneje sem opazila rane na komolcu in kolenu. Hvala bogu, da sem s sabo imela jopco, da sem jo lahko oblekla na poti domov, saj za padec nisem imela namena povedati doma. Sara me je zdravniško oskrbela in nama ponudila še maffine, ki jih je samo za naju spekla že nevem kako zgodaj(hvala Sara :D). Ker se je Valeriji mudilo, smo se na hitro poslovile in šle proti domu, v glavi pa sem imela le števec bencina, ki je kazal 0,5 črtice. Molila sem, da bo zdržalo in prosila naj bo tiste pol črtice dovolj.

Od Vrhje(skoraj pri Dobovi & sara sori če sm narobe napisala) mi je uspelo SKORAJ do doma priti z 0,5 črtice(kakšnih 40 km)!! Bila sem vsa vesela, ko je do doma manjkalo le še 5 km in si že izmislila načrt kako bom skrila motor in svoje praske.

AMPAK….

Sem očitno človek, ki ga privlačijo težave – te se namreč lepijo name kot bi bila namagnetena. In kot, da jih ta dan še ni bilo dovolj se mi 1 KM pred domom začne motor ustavljati. Kako imam lahko takšno nesrečo?!?!??!! Zapeljala sem na rob ceste in čakala..čakala...Poklicala sem domov in jezna mami mi je čez kakšne 5 minut nejevolno pripeljala kantico z bencinom. Na srečo ni opazila popraskane yamahine desne strani. Vendar sem se potem jaz budala-ki-ne-misli-niti-za-minuto-naprej itak sama izdala, ko sem naglas po mobitelu Ani razlagala mami pa je prisluškovala v sosednji sobi. Ah ja, sem vsaj krstila svojega oranžnega prijateljčka… Sicer mi je bolj hudo za motor kot zase, čeprav se mi zdi da sem utrpela več poškodb kot on ;)

Rane sem si namazala z bepanthemom in sedaj lahko samo še čakam, da se zacelijo. Škoda, da ni kreme, ki bi zacelila praske na motorju…

Slike(stopnjo poškodbe presodite sami):

Razbit žmiguc

No, vsaj nalepka Yamaha je ostala cela =)

P.S. : 1. Sara <3, hvala najprej za mafine(blii so res njamsiii super ampak sm bla preslabe volje de bi jih pojedla več), za flajštre in tvojo zdravniško pomoč :* :*
2. Mam najbolšo mami, ker je v naslednji uri že use pozabla :D (no, če odštejemo dretje prej)
3. Nikoli več na motor brez bencina in olja!
4. Čokolada pozdravi vse! <3

Ja, tudi to poletje sem se odločila izgubiti tistih nekaj nadležnih kilogramov, ki mi kvarijo postavo. Kljub temu, da se danes komaj premikam, saj sem včeraj naredila 120 ponovitev neke čudne vaje za noge in trebuh in pri tem skoraj postala invalid, grem danes tečt. Zdi se mi, da mi bosta oba kolka odpadla, saj se komaj premikam in to celo s svetlobno hitrostjo, ki jo dosežejo stare mamke.
Upam da bodo bolečine popustile, drugače se lahko zatečem le še k mojim najboljšim prijateljem, tabletom. Sem že omenila da imam migreno? No, v času 6,7,8 razreda OŠ so bili glavoboli tako pogosti(2-3x na teden) da so na meni "probavali" vsa mogoča zdravila, tablete (ja no, bila sem nekakšen poskusen zajček, saj sprva niso vedeli kaj mi sploh je)... In od takrat se jih raje izogibam, saj imam že tako in tako uničena jetra.

Koncert Siddharte v petek je bil ZAAAKON :D Pogled iz 2 vrste. Saj bi objavila slikce in videoposnetke pa jih na žalost nimam - pa drugič. Z Anči in Valerie pa smo si obljubile, da se bomo za naslednji koncert že 1 teden prej učile VSE(tudi najnovejše) pesmi na pamet, da slučajnoo ne bomo izpadle budale, ko bomo pele napačno besedilo?!

Vem js sm bil platina a hotla si kič, js sm bil angel a zate hudič... <3

Še danes se smeje spominjam kako mi je mami govorila, da sta se pred mojim rojstvom prepirala o imenu zame. Mami je hotela, da bi bila Sara ti pa si vztrajal naj bom Sabina. Včasih se pošalim, da bi si ime raje spremenila, vendar sem vesela, da si mi ga izbral ti in vem, da ga ne bi spremenila za nič na svetu. So res minila že 4 leta odkar si se nas odločil zapustiti( in oditi v nebesa)? Včasih še sanjam, da si še vedno med nami, vendar se vsakokrat zbudim v kruti realnosti.

No ja, kakorkoli, danes bi bil tvoj dan.

Ati vse najboljše! Žal nam je, da te ne moremo videti kako pihaš 43 svečk.
Še vedno te imamo radi in te neznansko pogrešamo. Pazi na nas, prav? ♥