Pa naj bo tale objava(za razliko od prejšnjih dveh) malo bolj neposredna :) Za mano je že skoraj mesec dni v Ljubljani. Počasi se navajam na slabo vreme, celodnevno preživljanje trenutkov na preljubem faksu in dejstvo, da sem čist zares študentka. Ne bom trdila, da ni naporno... Je. Pa vendar kljub vsem tut suprfajn :D Za mano je že ena selitev(iz enega študenta v drugega), 1 mesec vsakodnevnega zdravega(haha) prehranjevanja na bone, malce več kot le 1 prespano predavanje, 1 odpisan kolokvij in 1 desetka :D Ah seveda, v meni pa še vedno kot pred enim mesecem 1 velika želja; ena in edina - radiologija. Kljub vsem naporom in kupu knjig ob kateri mi rata slabo, lahko rečem, da vem da sem izbrala prav.

"It doesn't matter how much we achieve. If you are a climber there's always another mountain..."

Kljub temu da počasi Ljubljana postaja resnično moj drugi dom, pa se vseeno z največjim veseljem vračam domov, kjer me zadnje čase (malce preveč) razvajajo. No ja, kakorkoli, ni mi hudo.

                                                                                                           Morda le malce nenaspana, Sabina

Ko se končno rešim iz okov obsedenosti, ki za sabo puščajo krvave sledi in raztrgano sestavljanko misli in občutkov, se zopet pojavi podoba ki me prepričuje naj še enkrat stopim na stezo zmot, prevar in njegovih poligamičnih igric. Mika me, a le zato, da bi lahko storila vse tiste primitivne reči in se igrala s srci, kakor je to (z mano) počel on. Pa ravno zdaj. Kot vedno je njegov timing natančno naravnan na mojo tiktikajočo tvorbo v prsni votlini. Ironično, a je tudi tokrat zadel terno, v najbolj bolečo rano, za katero sem mislila da ostaja zaceljena od besa in srditega pihanja skozi priprte oči, iz katerih je razvidno le sovraštvo. Le da tokrat ne bom vstopila v bojni ring. Nimam ne volje, ne moči. Imam pa ponos, ki mi ne dopušča, da bi v sanjah pomislila na ponoven dvoboj.

                                                                                                                                             Sabina

Kot vedno, s časom zbledijo napake in tisti očitki kritika, imenovanega drugi jaz. Pozabljena je nervozna vročica in rdečica s priokusom nihajoče sistole in diastole, ki ne dajo ne mirnega spanca ne olajšujočih emocij, temveč le spomin na dni, ko sem mislila, da je neizbežna melanholija delček vsakdana, potlačijo v notranjost utapljajoče se zavesti. Napolni me občutek spevno mirnega zatišja, ki meji na prijetno spoznanje, da me vsakič znova ob slehrni besedi spreleti kurja polt. Oh, kako poetsko. Sploh ne, če pomislim, kaj vse se mi trenutno plete po 12ih parih živčnega tkiva.                           
                                                                                                            Anatomsko razpoložena, Sabina

Srčni utrip se je ustalil nekje na 200 in v pričakovanju razbija v prsnem košu kot vznesena muskularna tvorba, ki leži v mediastinumu med levimi in desnimi pljuči tik za prsnico. Ne pomiri me niti dejstvo, da je vse le patetična predstava mojih misli in pričakovanj, ker navsezdanje srce ne pozna besede "ne". Ločeno od možgan, zdravega razuma in vseh ostalih stvari, ki kažejo na že zdavnaj spremenjeno realnost v globini vsakega jedra telesa, upa na nemogoče in se tako vedno znova znajde v podobnem položaju, kar sploh ni presenečenje, glede na to kako trmasto vztraja pri taktiki, ki nima prihodnosti. Ah, le kdaj te bo izučilo...