Sedim za mizo v kupu robčkov in spet…apčiiiiiih. Ja, zaradi teh podnebnih nihanj je moje zdravje bolj tako-tako. Sonce, dež, sonce, dež, sonce.Človek sploh ne ve kako naj se primerno obleče; ravno zaradi mogoče prekratkih oblačil sem se malce prehladila.
Vendar ni krivo le vreme. Včeraj sem se celo popoldne »mučila« s bivšo sošolko, ki sem ji poskušala razložiti zakomplicirano matematiko - priznam, tudi mene je pošteno izmučila.
Poleg tega pa sem sita šole, učenja, velikoooo pomankanja spanja in še bi lahko naštevali… Skrajni čas, da se to konča =) Ocene so skoraj že zaključene, tako da si skoraj že lahko oddahnem. Čaka me le še 1 test in nekaj »poskusov, kako zvišati oceno«, kot jim sama pravim. Kljub temu, da se mi je včeraj izmuznila še ena šansa, da bi predmet spravila na 5, bom vztrajala. Do konca.
Saj veste: You can't fail if you don't give up!!!

Deževna nedelja..

No, pa se je moja lena rit končno spet spravila napisati kakšno objavo na blog. No bolj roka kot rit, ampak vseeno =)
Na ta deževen dan nisem prav nič dobre volje, za nameček pa sem se še cel dan morala učit matematiko, kar je še bolj pokvarilo moje že tako slabo razpoloženje. No, pa k lepšim temam. Včeraj sem dan preživela na poroki. Govor "ljubezen nikoli ne mine", 3 nadstropna torta, metanje šopka... Ja no, moje otroško sanjarjenje o sanjski in pravljični poroki se je razblinilo, ko sem včeraj končno uvidela kako naporne so priprave na samo poroko.
Seveda vsaka deklica sanja o popolni poroki v belem, po možnosti pod kakšnim paviljonom. Priznam, tudi jaz sem. Vendar če pomislim: načrtovanje, izbira obleke, vabil, povabljencev; verjetno bi kot nevesta morala jemati antidepresive ali pa kakšne tablete za živce že kakšne 3 mesece prej.
Ja, bila bi že tako na trnih, poleg vsega pa bi morala še hujšati, da bi nase spravila ozko belo oblekco. Po vsem tem se lahko samo še vprašam: Je vredno? Se sploh hočem kdaj poročiti? Odgovor je že dolgo znan: Seveda!! Šopka včeraj pa itak nisem ujela, tako da se mi za zdaj še ni treba obremenjevati s takimi stvarmi in lahko mirno še počakam kakšnih 10 let na svojega "Mr.right".

Ker pa sem že poročno razpoložena, sem se odločila, da si končno "potegnem" dol film Bride wars in si ga pogledam(še ta teden!!), ko bom pač imela čas, saj je pred mano kar naporen teden.

..♥..

Veš, pogrešam te. Ne zdi se tako dolgo nazaj, čeprav je minilo že skoraj leto. A vendar se spominjam kot bi bilo včeraj. Včasih se vprašam, če sploh še kdaj pomisliš name, na skupne trenutke…Čeprav jih ni bilo veliko, se še danes spominjam poletja 2009. Z nasmehom na obrazu in nekako tudi s praznino(v srcu). Upam, da bo slednja sčasoma izginila, a sem se v vsem tem času naučila preživljati dneve nevedoč kaj delaš, ali si srečen…Čeprav se še spomniš name, moram reči da ne prav pogosto, pogrešam tiste dolge pogovore, ki so me vedno spravili v glasen smeh. Vesela sem, da sva se takrat dogovorila za »srečanje«, čeprav sem se te še dolgo po koncu poletja spominjala večinoma s solzami v očeh in cmokom v grlu. Sploh veš koliko sanj sem presanjala o tebi? Verjetno ne. In ne, nisem trpela le jaz, trpela je tudi mapa na računalniku s tvojim imenom, saj je velikost vseh tvojih slik skoraj da že presegla dovoljeno velikost. Čeprav nisi popoln, zame si. Vsaka tvoja beseda ima smisel in pogrešam tvoje filozofske teorije in nasprotovanje meni v vsaki stvari. Pogrešam tvoj, zate značilen »tidam,tidam,tidam«. Pogrešam tvoj objem. Tvoj nasmeh. Predvsem pa tebe.

Verjetno nama ni bilo usojeno. Ali pač? Vendar kot sam praviš, usoda ne obstaja. »Usodne« so le naše odločitve, dejanja. Ker vem, da mojega bloga itak ne bereš, sem se pač odločila tole objaviti, če pa ti slučajno pod prste pride tale objava, boš verjetno vedel, da mislim tebe. Boš mogoče uvidel koliko mi pomeniš? Čeprav mi je ob misli nate težko, se nasmejem, ker imam vsaj spomine. Pa poletje 2010? Se bo zgodovina ponovila? Lahko rečem le who knows… Ti pa bi mi, tako trmast kot si in zgolj zato, da bi mi nasprotoval, preprosto odgovoril: I do.

Poletje?

Ker me je danes Sara pri kemiji vprašala, kdaj bom spet napisala kakšno objavo sem se kljub pomanjkanju časa odločila, da spet napišem nekaj na svoj preljubi blog :D. Saraa, hvala ti, ker me "preganjaš", daj me še naprej, da slučajno ne odneham!!(za nagrado bom naslednjič pri uri kemiji slikala saj-veš-čigavo-rit in ti poslala slike :* )

Čeprav so dnevi še kar aprilsko deževni, se neizbežno in hitro bliža poletje. Letni čas, ki ga nimam rada le zaradi žurk in ker lahko oblečem krajše hlače ter majčko brez naramnic. Poletje imam rada zaradi sončka, ko se lahko nastavljam sončnim žarkom (tudi zgoraj brez hehe). Poletje imam rada zaradi...je nešteto razlogov, ki jih verjetno poznate. In kot pravi pesem Bryana Adamsa: It was a summer of 69. Jaz pa bi raje spremenila letnico in si zapela: It was a summer 2009. Those were the best days of my life.
In res so bili. Lahko kako zavrtim čas nazaj? Mogoče na 6.7.2009? Če kdo naredi časovni stroj, naj mi čimprej sporoči. Če pa ne, tudi prav, saj sem si obljubila da bo poletje 2010 ŠE BOLJŠE, RAZBURLJIVEJŠE, POLNO UŽIVANCIJE IN PREPROSTO-NEPOZABNO!!

Kdo sploh sem?

Sem Sabina,
če si fant me zanima tvoja spodnja dolžina
za prijatelje sem preprosto sabi
in ja, vsak pajek se mi gabi.
Rojstni dan praznujem 11.decembra,
čeprav bi ga raje imela že septembra.
Na gimnaziji Brežice sem letos še fazanka
pri matematiki mi težave dela x-neznanka.
Sovražim fiziko
raje poližem kakšno chupa chups liziko.
Imam norega brata z imenom Žan
od neumnih risank in idej je že malo v glavi bolan.
Drugače pa imam najraje ko gremo s prijateljicami na motor
ja, rada bi se čimprej znebila vseh blokad in zavor.
Moja šibka točka je velikost,
a to očitno ni ovira za vso norost.
Igram saksofon in klarinet
in priznam, včasih moj ton zveni prizadet.
A napetost se zmeraj poveča
ko name se zadere dirigent Matic Nejc Kreča.
Rada imam svojo činčilo Činči,
čeprav nam ta use kable uniči.
Najraje pa imam svoje bf Valerijo,Simono,Petro in Rebeko
za njih preplavala bi verjetno vsako reko.
Da mi slučajno od tipkanja ne odpadejo vsi prsti
sedaj oglasi so na vrsti.
Če vas o meni zanima še kaj
kot prof. Milekić pravi, povabim vas na čaj.
Pridno čekirajte moj blog
grem jest- preden mi zmanjka vseh čokoladnih zalog :D

Začetki...

No pa sem se. Odločila, da začnem pisati blog namreč. Na dolgočasno nedeljo, ko bi morala reševati Kopinčeve(profesor za matematiko) naloge in se učiti, saj bomo po enem tednu počitnic lahko zopet "srečno in veselo" odpirali vrata preljube šole. Po eni strani komaj čakam, da vidim sošolce, vendar se mi ob misli na šolo rahlo zvrti.
Vsak začetek je težak, a se sčasoma navadiš. Verjetno ne bom zelo pogosto pisala objav na blogu, vendar se bom potrudila in v svojem prostem času, ki ga je zadnje čase malo, našla tudi nekaj trenutkov za pisanje. Upam, da se moja komaj začeta pot pisanja bloga ne bo končala po enem tednu in bom vztrajala, čeprav moram priznati, da pri kakršnem koli pisanju nisem ravno vztrajna. Ampak poskusimo. Mogoče mi uspe! =)