Kot vedno, s časom zbledijo napake in tisti očitki kritika, imenovanega drugi jaz. Pozabljena je nervozna vročica in rdečica s priokusom nihajoče sistole in diastole, ki ne dajo ne mirnega spanca ne olajšujočih emocij, temveč le spomin na dni, ko sem mislila, da je neizbežna melanholija delček vsakdana, potlačijo v notranjost utapljajoče se zavesti. Napolni me občutek spevno mirnega zatišja, ki meji na prijetno spoznanje, da me vsakič znova ob slehrni besedi spreleti kurja polt. Oh, kako poetsko. Sploh ne, če pomislim, kaj vse se mi trenutno plete po 12ih parih živčnega tkiva.                           
                                                                                                            Anatomsko razpoložena, Sabina