Ko se končno rešim iz okov obsedenosti, ki za sabo puščajo krvave sledi in raztrgano sestavljanko misli in občutkov, se zopet pojavi podoba ki me prepričuje naj še enkrat stopim na stezo zmot, prevar in njegovih poligamičnih igric. Mika me, a le zato, da bi lahko storila vse tiste primitivne reči in se igrala s srci, kakor je to (z mano) počel on. Pa ravno zdaj. Kot vedno je njegov timing natančno naravnan na mojo tiktikajočo tvorbo v prsni votlini. Ironično, a je tudi tokrat zadel terno, v najbolj bolečo rano, za katero sem mislila da ostaja zaceljena od besa in srditega pihanja skozi priprte oči, iz katerih je razvidno le sovraštvo. Le da tokrat ne bom vstopila v bojni ring. Nimam ne volje, ne moči. Imam pa ponos, ki mi ne dopušča, da bi v sanjah pomislila na ponoven dvoboj.

                                                                                                                                             Sabina