Srčni utrip se je ustalil nekje na 200 in v pričakovanju razbija v prsnem košu kot vznesena muskularna tvorba, ki leži v mediastinumu med levimi in desnimi pljuči tik za prsnico. Ne pomiri me niti dejstvo, da je vse le patetična predstava mojih misli in pričakovanj, ker navsezdanje srce ne pozna besede "ne". Ločeno od možgan, zdravega razuma in vseh ostalih stvari, ki kažejo na že zdavnaj spremenjeno realnost v globini vsakega jedra telesa, upa na nemogoče in se tako vedno znova znajde v podobnem položaju, kar sploh ni presenečenje, glede na to kako trmasto vztraja pri taktiki, ki nima prihodnosti. Ah, le kdaj te bo izučilo...