Rada imam jesen. Pisani listi, ki so popadali z dreves, so kot breme ki je padlo z mojih ramen. Čeprav bi si včasih raje naložila še težje naloge, se počasi začenjam zavedati, da je prav teža tista, ki te zlomi in ponavadi ne naredi močenjšega, kot pravijo nekateri. Že res, da bi mi načelo, ki mi ga je nedavno zaupala prijateljica "Lahke naloge niso vredne tvojega potenciala", moralo biti vodilo, a kaj ko se vse pogosteje sprašujem ali mi življenje namerno postavlja izzive v težavnosti nalog z * (kot pri matematiki). Težava je, da se ne znajdem ne pri enih, ne pri drugih. Izgubljena vedno znova nasedam zgodbicam s happy endingom, delam kakor ukaže srce. Misleč, da bo res drugače sem vstopila v ponovni pekel. "Ah, pa saj si sama kriva", si govorim, medtem ko si blažim rane - posledice premočenga nasprotnika.
Nisem nesrečna, res ne; poskušam pa najti optimizem, ker se vse slabo nabira v nekako neprimernem času.

Dobra novica pa je, da nisem več (zelo) bolana. No, vsaj ne izkašljujem več ne pljuč in ostalih notranjih organov.
                                                                                                                 
                                                                            Odločena da nujno rabim spremembo v življenju, Sabina