Občudujem ljudi, ki vedo kdaj se morajo ustaviti; kdaj je dovolj že zdavnaj preveč in kdaj je čas, da se umakneš, preden lahko kdo raztrga tvojo notranjost na koščke velikosti drobtinic.
Morda pa se rada igram z ognjem in posledicami pogubljajočih odločitev. Morda so načrtovana razočaranja moj zrak, predvidljiva usoda pa narekuje tempo bitja mojega srca. Melodija romantičnih pesmi se je vsidrala v globine spomina že pred leti, zato jo podzavest ne more pregnati, četudi bi sama to hotela. Kljub trenutnim občutkom, ki me prevzemajo zadnje čase, vem, da je pot po kateri stopam, prava. Oglušujoča tišina in pasivna statičnost preteklih dogodkov me je počasi razjedala od znotraj navzven, zato sem hvaležna, da je  njen učinek sčasoma zamrl. Da se je spremenila v krike olajšanja, zaradi katerih se z grenkobo v prsih vseeno nasmehnem - ker lahko končno izstopim iz nenehnega, skoraj enoletnega vrtenja v začaranem krogu.

No ja, kakorkoli, danes je dan za praznovanje. Na Valerijinih 18 in na nov začetek! Cheers! ;)

                                                                                                                     Danes v neprimernem stanju
                                                                                                                   in pod vplivom alkohola, Sabina