Z zadnjim odstavkom v prejšnji objavi "...želim si, da bi znala biti bolj odločna in se boriti za tisto, kar si želim.  Res bi se rada obnašala kot da jutri ne obstaja in storila vse tisto za kar v realnosti prihajajočega novega vsakdana nimam jajc, a se bojim..." nisem dejansko mislila, da bi se res morala obnašati kot da res "jutri ne obstaja". A sem v zagretosti glede svojih novih načel v duhu novoletnih zaobljub (in zaradi kančka preveč alkohola), storila prav tisto kar ne bi smela. To sem obžalovala šele naslednji dan ob streznitvi in pogledu na število klicev, se zgrozila ter v upanju da lahko storjeno popravim naredila še večjo bedarijo. Super začetek novega leta, res. Srčno pa upam da se čustva niso spremenila in bodo takšna ostala še nekaj časa. Kljub temu, da vem da delam napako, saj se prehitro navežem na določeno osebo in si ustvarjam nikoli zaživete trenutke ki bi prišli, rada ostajam v svojem udobnem (lažnem) upanju, ki mi polepša dan in mi daje zagona v trenutkih, ko se zdi da ne bom zmogla niti koraka več.

                                                  Malce zmedena in v pričakovanju petka ob koncu kolokvijev, Sabina