"Dolge ure buljenja v debele knjige, izpiske in stare izpite, popuščanje živcev ter norišnica čustvenih izpadov; ali z drugimi besedami najhujši del izpitnega obdobja..."

Razen nenehnega pritiska in niti minute miru, sem ok. Recimo. Snežni vihar, tako zunaj kot znotraj moje glave, je zakril nekatere probleme in jih za nekaj časa odpeljal daleč stran od mojih možganskih celic, ki so trenutno(kakor je tudi prav!) osredotočene zgolj na vsa možna področja radiologije. A vendar se bo sneg sčasoma stopil in odkril nerazrešene stvari in neporavnane račune. Ne vem ali se nadavljevanja vnaprej izgubljene katastrofe veselim.. Občutki so mešani, emocije pa še vedno iste, čeprav vem da tej zgodbi ni namenjeno iziti v delih št.2,3,4...A kaj ko trmastemu karakterju svoje duše ne morem do živega in se raje pogubljam z nasmehom na ustnicah, kot pa da bi preprečila samopropad in se prav čas ustavila. Ampak ne, šprint imam rada. Še posebej, če vem da tečem v napačno smer.