Prevečkrat izgovorjene besede so izgubile svoj prvoten pomen. Črka za črko, beseda za besedo, ki so na začetku sestavljale popolnoma smiselno zvezo, se je sčasoma spremenila v nerazumljive podobe tuje govorice. Glas se zlomi ob najosnovnejšem samoglasniku in kljub nešteto ponovitvam, ne gre. Prvinskost je zamenjala izrabljenost, izmaličenost, ki je zasijala v vsej svoji banalnosti kar jo premore. Žalostno a hkrati smešno je dejstvo, kako nekaterim uspe pretvarjanje, saj sama ne razumem igranja čustev, ki naj bi bila najpristnejša in najčistejša stvar ki jo poznamo. Igra z njimi se mi zdi patetična, bolana in grozljiva če samo pomislim kako si imel v rokah vse nitke marionete mojega mišljenja, čutenja in nenazadnje poteka življenja. Popolnost je razpadla in sčasoma so se pokazali skriti nameni, resnične besede, katerih izvora nisem poznala. Ne poznam. Verjetno nikoli ne bom.

In če bi imela izbiro kaj bi bila raje, cesta ali pločnik, z gotovostjo zatrjujem, da bi izbrala pločnik - raje sem namreč pohojena kot pa povožena.

                                                                                               Danes razmišljujoča, Sabina