Ljudje smo čudna bitja, ki prevečkrat gledamo na prvi vtis kot na nekakšno človeško izkaznico. Priznam, tudi sama z distance velikokrat ocenjujem situacijo ter ljudi le površinsko, ne gledam pa podrobneje, ne gledam globlje. Pozabljam na tiste majhne, a včasih odločujoče stvari, ki človeka ne definirajo le kot celoto osebnostnih, vrednotnih, moralnih in čustvenih značilnostih, ampak tudi kot edinstveno sestavljanko tistih najglobljih in ponavadi najčistejših misli. Tako banalni, kot velikokrat smo, ponavadi ne vidimo celotne slike - npr. ljudi ki jih imamo za zaprte vase, so velikokrat takšni zato, ker s svojimi težavami nočejo obremenjevati drugih, se nam odpreti ali potarnati. Ali pa, ko imamo ljudi, ki nimajo živali za "neživaloljube" in krute osebe, v resnici pa imajo ti tako radi živali, a se bojijo izgube in trenutka ko bi morali pokopati ljubljenčka ter prenašati bolečino praznine. Zato moramo zmeraj gledati širše in globlje, da se v našem obzorju znajdejo vsi najmanjši deli, ki jih lahko sestavimo skupaj in v celoti vidimo umetnino, ki nas mogoče na koncu niti malo ne bo spominjala na obliko začetne slike.