Po izredno napornih dneh v šoli, smo končno dočakali malo sprostitve za naše možgane. Res je, da se nam bo v teh 10ih dneh IQ znižal za nekaj točk, vendar verjamem, da ga bomo kmalu pridobili nazaj - saj veste - za zadnji, najtežji, najpomembnejši šprint pred ciljno črto.

Mogoče res prvič slišim za Molibden in to, da ima atomsko število 42 & znak Mo;

Mogoče včasih res pričakujem preveč - vendar tudi tiste ponesrečene spontane zabave oz.fešte niso tako slabe. Vedno bi bilo lahko še boljše, ne rečem da ni res, vendar se zavedam, da lahko včasih željo po samoaktualizaciji tudi malce potlačimo.

Razen dejstva, da bom na letošnji razredni sliki kot ponavadi mižala in izpadla kot da sem res malo mim, me res čisto nič več ne teži. Vse skrbi bom pustila nekje zunaj glave in kot ponavadi verjetno spet delala nalogo v ponedeljek zvečer, ker med počitnicami ne bom uspela niti z očesom ošvrkniti tistega velikega kupa zvezkov. Poleg tega pa bom svojih 2576 km na števcu moje oranžne Yamahe povečala, se nastavljala soncu, vsak dan z drugo barvo nalakirala nohte, poskušala s prstom potegniti po zaprašenih policah, se več ukvarjala s činčilo...

No, naj seveda ne pozabim na kresovanje, letos verjetno na Trški gori in nato naslednji dan verjetno z bolj malo spanja igrala napačne tone na prvomajski budnici :)

"She knew there were no guarantees. No way of knowing what came next for her, or him, or anybody. Some things don't last forever, but some things do. Like a good song, or a good book, or a good memory you can take out and unfold in your darkest times, pressing down on the corners and peering in close, hoping you still recognize the person you see there."