Počasi umira, kdor...

Pablo Neruda, prejemnik Nobelove nagrade, je nekoč zapisal:

 

Počasi umira,
kdor postane suženj navade,

ponavljajoč vsak dan enake poti,

tisti, ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,

kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna...

Počasi umira,
kdor se izogne strasti,
kdor ima raje črno od belega
in pikice na “i” kot pa skupek emocij, prav tistih,
zaradi katerih se svetijo oči, 

tistih, ki iz zehljaja narede nasmeh,
tistih, zaradi katerih bije srce pred zmoto in čustvi.

Počasi umira,
kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne tvega gotovosti za negotovost,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom...

Počasi umira kdor ne potuje,
kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe,
kdor ne najde miline v sebi.

Počasi umira kdor uniči lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem.

Počasi umira,
kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve...

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Ognimo se smrti v majhnih odmerkih,
vedno misleč na to, da biti živ zahteva veliko večji  napor od preprostega dejstva dihati.
Le goreča potrpežljivost bo privedla do sijajne sreče.”