Premalo časa si vzamem za stvari, ki jih imam resnično rada. Lahko bi skozi okno opazovala, kako se snežinke spojijo s tlemi, a ne...Namesto tega preživljam večere večinoma ob knjigah in skodelici zelenega čaja. Lahko bi z mami in bratom preživela več časa, ampak ne - vedno se izgovorim, da "imam delo". Lahko bi počasi hodila po izložbah in opazovala vsako podrobnost vsake najmanjše stvari, ampak enostavno se mi nekam mudi. Sem le spremenila način življenja ali pa pozabila, kako je biti brezskrben?

In ja, navsezadnje, lahko bi zjutraj še vsa zaspana, lepo počasi v miru popila skodelico kave, ampak ne; jaz jo na hitro zlijem vase, in hop-->gremo. Kam?

Tolažim se z mislijo, da bom morda čez 2 leti in pol, lahko v miru spila zjutraj to svojo skodelico kave, nekoč..Na tromostovju, kajne Sara? :D Takrat nam bo še lepše in boljše in najbolj noro. Vsaj upam.

"...All i want is for one guy to prove to me, that they are not all the same"