Time to say goodbye...

Bilo je pred sedmimi leti, ko si prišel v našo družino kot majhna kepica, ki je bila velika komaj za mojo pest. Majhen in ves prestrašen si počasi pozabil na svojo činčiljo družino in v si v naši takoj izboril velik del naših src. Skrivanje in počasne gibe so zamenjali živahni skoki natempirane in hiperaktivne činčilje narave ter izkazovanje naklonjenosti, čeprav nisi bil ravno crkljivček. Spominjam se najinih "sprehodov" po hodniku, ponavadi pozno zvečer, saj si kot nočna žival bil aktiven predvsem v urah, ko me je čakalo učenje ali pa spanje. Ugotavljajoč kako zelo te pogrešam čeprav te ni le 1 dan, se mi po licu utrne solza, kljub temu da se zadržujem kolikor le lahko. Ne bom jokala. Vem da tega ne bi hotel.
Želim si, da bi imela več časa. Časa, da bi se posvetila le tebi, časa za najine dogodivščine, lovljenje in skrivanje. Kaj pa je 7 let v primerjavi s pričakovano življenjsko dobo činčil…A sem po drugi strani hvaležna, da sem vsaj lahko preživela s tabo toliko časa, kolikor nama je bilo namenjenega.
Bil si več kot le ljubljenček. Del družine, prijatelj, zaveznik in najboljši tolažnik, ko mi je bilo hudo. Vedno si me pripravil do smeha, včasih pa tudi do slabe volje, a slednje bolj malokrat.
Olajšana sem, ker vem da je trpljenje in počasno mučenje končano in da te, kljub visokem pragu bolečine in temu da si znal potrpeti, ne boli več. Po drugi strani pa se mi trga srce, ker te nikoli več ne bom mogla objeti, stisniti k sebi, pobožati po svilnato mehkem kožuščku... Pogrešala te bom, miška moja ♥
Usoden je bil padec. Kljub vsemu krivim sebe, ker te nisem ujela. Najbolj pa boli, ker vem, da se ti nekaj časa nisem dovolj posvečala, čeprav bi se ti lahko. Obžalujem to, saj bi danes dala vse le še za en dan. Oprosti...upam pa, da si v vsem tem času opazil kako neizmerno rada sem te imela. In te še vedno imam.
Ostale bodo pogrižene tapete na hodniku, ki si jih oboževal, tvoje slike in videoposnetki...Ah seveda, pa velika praznina v srcu.