Hvaležna sem za svojo intuicijo, 6.čut - če lahko tako rečem. Notranji glas, ki kriči, ko bi utegnila kaj storiti narobe in me vzpodbuja, ko uberem pravo pot. Nikoli do sedaj se mi ni zgodilo, da bi se dejansko zavedala njegovega obstoja in pomena. Do včeraj. Hvala bogu, pravim jaz, saj bi drugače zopet, kot že "ne vem koli kič"  pristala iz vrtoglavih višin nevednosti na realna tla krute resnice in spoznanja, ki trga srce, zamegli razum ter pomeša pojme kaj je normalno in kaj je že zdavnaj prekoračena meja. Vedno znova se čudim človeški neumnosti, pomanjkanju ponosa in brezglavemu razmišljanju, ob katerem so pozabljena čustva in poteptani spomini, ki te izučijo. A sem vsakič bolj presenečena, kako daleč gre še sploh lahko vse skupaj. Z odločnostjo potrjujem le, da sedaj zatrdno vem, da se ljudje ne spreminjajo. Četudi z nepremičnim in hladno-toplim pokrskim izrazom trdijo, da je drugače. Karakter trmasto vztraja pri svojih najslabših potezah in kljub temu, da se izdaja za prenovljeno različico prejšnjih odločitev in vedenja, je nekje globoko v njegovem genskem zapisu ukoreninjena arogantnost, nečimrnost, nepopravljiva poligamija, obraz lažnivca in duša izdajalca.
Sori, ampak če je pa to normalno, potem pa tudi ne vem, zakaj ni na zaprtem psihiatričnem oddelku ena kartoteka več. Bolano, to je edino, kar bom še rekla.

                                                                                                                                                         Sabina