Sončni dnevi so tisti, ki me kljub spomladanski utrujenosti in podaljšani zimski depresiji še držijo pokonci in mi dajejo voljo :) Natančno usmerjena linija sončno rumeno obarvanih fotonov me vsako jutro namesto budilke spomni, da je nekako čas, da dvignem svojo leno mišično tvorbo - Gluteus Maximus in čimhitreje začnem s produktivnim dnevom, ki pa se na žalost največkrat sprevrže v kup neizpolnjenih in čakajočih post-it listkov, katere na koncu dneva z stavkom "eh, bom pač jutr prej vstala" z majčkeno slabe vesti pustim prilepljene na deski "mustdo" stvari. Še vedno nisem vzljubila zgodnjih juter, a verjamem da se bo s pomladjo vse spremenilo - cause life is better in spring ;)
Razdvojenost med krivdo in strahom ter notranji dvom so elementi vsakdanje zbeganosti neustavljive duše, ki se noče predati. Goreča želja me vedno znova opomni in obenem opeče, tako da vedno pristanem ne neki varni vmesni točki, najpogosteje imenovani kar 0. Kar pa nikakor ne pomeni, da ni napredka. Seveda je - pa še kakšen; če ne drugega, sem bogatejša za izkušnjo ali dve, čeprav zatrdno vem, da se bom še stotič uštela. Zakaj pa so napake, če ne za to da se jih dela. Da se na njih uči? Ah, kje pa - za to se očitno še nisem dovolj "presekirala".

                                                                           Vesela ko rožica ki jo vsak dan znova obsije sonce, Sabina :)

P.S. Še slikca iz sobotne Haciende, ki bi bla še bolj super, če se ne bi končala z incidentom :)