Razlogi zakaj obožujem Grey's Anatomy 1/2

1. Predstavniki moškega spola

Derek Shepherd(Patrick Dempsey), Mark Sloan(Eric Dane), Alex Karev(Justin Chambers), Jackson Avery(Jesse Williams) mmm ♥. Definitivno se splača gledat serijo, če ne drugega, zaradi njih. Ob takih cukrih, dvomim da katera ostane ravnodušna, marsikateri postane vroče in se ji zmočijo hlačke ob misli na te popolne tipe. Jaz se zmer stopim, ko jih vidim. Res svaka čast tistim, ki so izbrali pravo relaxacijo za oči kar se tiče moškega dela te serije.

 

2. Začetki in konci

Veste, tisto na začetku in koncu, ko v seriji govori ponavadi glavna oseba? Takšni uvodi, da komi čakaš začetek in takšni konci, ko te pusti malo v dvomih kaj se bo zgodil, tak da komaj čakaš naslednjo epizodo? No, o tem govorim. Mislm, da mi je to najljubše pri vseh serijah. Ne znam pojasnit zakaj, ampak pomoje se s tem gledalcu bolj približa, kot pa če bi kar začeli s prizori. Res, včasih so citati za »dol padet«!!!

Eden izmed mojih najljubših citatov nasploh:

"There's a reason I said I'd be happy alone. It wasn't 'cause I thought I'd be happy alone. It was because I thought if I loved someone and then it fell apart, I might not make it. It's easier to be alone, because what if you learn that you need love and you don't have it? What if you like it and lean on it? What if you shape your life around it and then it falls apart? Can you even survive that kind of pain? Losing love is like organ damage. It's like dying. The only difference is death ends. This? It could go on forever." (M.Grey)

3. It's not just about medicine

Serija ne govori le o kupu zdravnikov in reševanju medicinskih ugank, ampak se lepo povezuje z osebnim življenjem posameznikov in njihovimi problemi. Men je ful všeč, ker s tem pokaže, da so tut oni ljudje, da majo tut oni probleme, čeprav zgleda kot da je zdravnikom najlepše, da je vse popolno in da nimajo napak v svojih življenjih. 

4. (Moja) čustvena stran

Sama velikokrat pokažem čustva, ker si mi to pač zdi človeško. Ker jih lahko. Največkrat se zjokam ob kakšnih romantičnih komedijah. In tudi pri serijah ni nič drugače. Solze kar pridejo same od sebe. Že res, da sem pol cel dan čist mim in samo poležavam, ampak ob kakšnem lepem prizoru spustim sam tist cvileč »joooooooooj« in pol sem v naslednjem trrenutku že ko panda, vsa razmazana od maskare okol oči – damn! Težko se je zadržvat, ka nej druzga rečem.

5. Tipičen »happy ending?« Not at all!

Za razliko od drugih osladnih filmov(poudarjam filmov, ne serij! No pa tudi kakšna serija bi se našla) so se tu z realnostjo dogodkov in odnosov bolj potrudili in jih prikazali dejansko kakšni v resnici so. Čeprav včasih deluje, kot da se bo vse končalo po principu »in živela sta srečno do konca svojih dni« se stvar nenadoma obrne in poruši gradove v oblakih likom v seriji. Kruta usoda se igra z njihovimi življenji in nitke poteka dogodkov vztrajno feclja, le da bi se, ko bi že pričakovali da se bo vse uredilo, nekaj zapletlo. Ker mora bit, kot v resničnem življenju, vedno nekaj narobe. Ker moramo vedno imet v glavi: »Don't worry, you'll never reach perfection.«

  

                                                                                                      Do nadaljnega, obsedena z GA - Sabina