Po tednu dni, ki sem jih preživela delovno, sem izmučena. Od sonca namreč bolj kot od samega dela. Počitniško delo sem dobila v domu za ostarele. In kljub temu, da delam (le) v delovni terapiji, kjer naj bi se le pomagalo ustvarjati, moram reči, da opravljam marsikaj več kot le to. Ob tretini dneva, ki sem ga od ponedeljka do petka preživela z upokojenci, sem se prav navezala na njih. Kljub temu, da mi včasih dobesedno poči film, ker so med njmi tudi nekateri ki me že lepo vrtijo okoli prsta, sem občutila da končno delam neko stvar prav - da delam dobro stvar. In da sem končno v vseh teh letih začela skrbeti še za koga drugega in gledati še na kaj drugega kot le na "svojo rit".
Nekateri izmučeni, nekateri s pretresljivimi življenskimi zgodbami, drugi spet z neizpolnjenimi željami in cilji ki so jih želeli doseči. In nazadnje tisti, ki so srečni da so sploh živi in (kolikor toliko, se pravi bolj malo) zdravi. Vendar pa vsi neizmerno veseli, če si vzamem le minutko časa zanje. Za pogovor, iskanje štiriperesnih deteljic z njimi, nasmeh... Neverjetno koliko jim to pomeni.

Ob koncu prvega dne sem odšla domov z zarosenimi očmi, saj me je vse skupaj precej pretreslo, predvsem pa ganilo. Ne morem zanikati dejstva da je bila včasih prisotna tudi slaba volja, stres, utrujenost zaradi zgodnjega vstajanja, nejevolja, vendar mislim da jih bom ob koncu počitniškega dela pogrešala. Vsakega posebej. Tudi tiste zaradi katerih grem domov "boljše" volje.