Rada iščem štiriperesne deteljice. Včasih sem to počela, ker sem v simbolu res videla le tisto neizpolnjeno željo, ki bi se mi uresničila ko bi našla deteljico s štirimi peresci, danes pa mi je to prišlo že v navado in sama po sebi, brez da bi se zavedala, v vsakem travniku in zelenici iščem to zeleno stvarco. Včasih sem namesto v prijateljih, nepozabnih zabavah in tistih poslednjih sončnih žarkih ob sončnem zahodu, srečo iskala v deteljicah, a se danes zavedam da mi ta "trava" nikakor ne bo pomagala pri uresničitvi želj. Ker pa imam očtino res "srečo" in štiriperesne deteljice zagledam pogosto (beri: vsaj 1x na teden), jih raje kot da bi jih shranjevala doma, podarim komu.
Nekateri celo življenje zaman iščejo štiriperesno deteljico in nato šele na koncu, običajno prepozno ugotovijo, da so jo ves čas imeli pred očmi, le opazili je niso.

Srečna? Seveda da sem, kako le ne bi bila, ko pa bom čez dobrih 5 dni zaključila 2.letnik gimnazije. Res, da bi lahko bilo vedno še boljše, da bi na nekaterih področjih življenja potrebovala malo več štiriperesnih deteljic, a verjamem da boš čas prinesel svoje. Sicer pa sreča ni nekaj kar bi nam bilo dano(ali pač če verjamemo v usodo) in se moramo marsikdaj tudi potruditi, potrpeti in se žrtvovati, da je cilj ter občutek še slajši in boljši.

“Happiness comes of the capacity to feel deeply, to enjoy simply, to think freely, to risk life, to be needed.”