Ironično je, kako se ljudje hitro spreminjajo in delajo stvari za katere so trdili, da jih nikoli ne bi storili. Tako so dekleta, ki zatrdno govorijo da ne bi nikoli zavidale svojim najboljšim prijateljicam, potihoma zelene kolikor so le lahko od zavisti. In fantje, ki so govorili da nikoli ne bi nič imeli s svojimi sošolkami ali prijateljicami, srečno v zvezi. In mi vsi - hinavci, ki smo trdili, da nikoli ne bi storili določene stvari, počnemo ravno to. Ali ta stavek izrečemo kar tako "zaradi lepšega", ali pa to počnemo ker že v trenutku izrečenega vemo da ni res? Je morda pregovor, da se zarečenega kruha največ poje, resničen? Očitno.

Resnično, trudim se. In to kolikor le lahko, zato ob neuspehih začnem dvomim v gospoda Newtona in njegov 3. zakon, ki pravi: Če prvo telo deluje na drugo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z (nasprotno) enako silo. Zakaj potem, če se tako na hudičevo trudim, ni povratne (enake) sile in ni rezultatov?!??!