What a day...

Po tridnevnem dogovarjanju in vsakodnevni prespani dogovorjeni uri smo se z Valerie danes končno odpeljale mal na obisk k Ani in Sari. Že tako se 3 mesece vozim z utripajočo lučko, ki pomeni pomanjkanje olja, pa sem se kljub opozorilom, ki mi jih je že navsezgodaj dajala mami, naj raje ostanem doma, vseeno spravila na motor. Ja, zdaj vem da bi jo morala poslušati.
No, da raje ne omenjam količine bencina v mojem tanku…

Najprej v Krško pogledat Ano. Šle smo na koktejl Blue Bay(oz. nevem kako se napiše) potem pa se nama je z Valerijo že mudilo k Sari, ki bi verjetno doživela živčni zlom če ne bi prišle :D. Že na poti do Sare(Vrhje) me je skrbelo zaradi tistega malo bencina, ki mi ga je še ostalo; kakooo the fuckk bom prišla domov? Pa sem si mislila, da če je vedno tank zdržal, bo pač še danes. Verjetno zaradi živcev ali pa trenutka nepazljivosti nisem opazila peska na ovinku… Pritisnila na bremzo in pooooooooooooof po tleh. Jaz in motor. Na tleh. Hitro sem pobrala motor, tako da nisem imela niti časa pogledati kaj vse je narobe z njim, slišala sem le Valerijo, ki je medtem že prišla do mene: oooo fak, žmiguc maš razbit!!
Odpeljale smo se do Sare, kjer sem nekaj časa preučevala svoj kupček malo poravsanega motorja, šele pozneje sem opazila rane na komolcu in kolenu. Hvala bogu, da sem s sabo imela jopco, da sem jo lahko oblekla na poti domov, saj za padec nisem imela namena povedati doma. Sara me je zdravniško oskrbela in nama ponudila še maffine, ki jih je samo za naju spekla že nevem kako zgodaj(hvala Sara :D). Ker se je Valeriji mudilo, smo se na hitro poslovile in šle proti domu, v glavi pa sem imela le števec bencina, ki je kazal 0,5 črtice. Molila sem, da bo zdržalo in prosila naj bo tiste pol črtice dovolj.

Od Vrhje(skoraj pri Dobovi & sara sori če sm narobe napisala) mi je uspelo SKORAJ do doma priti z 0,5 črtice(kakšnih 40 km)!! Bila sem vsa vesela, ko je do doma manjkalo le še 5 km in si že izmislila načrt kako bom skrila motor in svoje praske.

AMPAK….

Sem očitno človek, ki ga privlačijo težave – te se namreč lepijo name kot bi bila namagnetena. In kot, da jih ta dan še ni bilo dovolj se mi 1 KM pred domom začne motor ustavljati. Kako imam lahko takšno nesrečo?!?!??!! Zapeljala sem na rob ceste in čakala..čakala...Poklicala sem domov in jezna mami mi je čez kakšne 5 minut nejevolno pripeljala kantico z bencinom. Na srečo ni opazila popraskane yamahine desne strani. Vendar sem se potem jaz budala-ki-ne-misli-niti-za-minuto-naprej itak sama izdala, ko sem naglas po mobitelu Ani razlagala mami pa je prisluškovala v sosednji sobi. Ah ja, sem vsaj krstila svojega oranžnega prijateljčka… Sicer mi je bolj hudo za motor kot zase, čeprav se mi zdi da sem utrpela več poškodb kot on ;)

Rane sem si namazala z bepanthemom in sedaj lahko samo še čakam, da se zacelijo. Škoda, da ni kreme, ki bi zacelila praske na motorju…

Slike(stopnjo poškodbe presodite sami):

Razbit žmiguc

No, vsaj nalepka Yamaha je ostala cela =)

P.S. : 1. Sara <3, hvala najprej za mafine(blii so res njamsiii super ampak sm bla preslabe volje de bi jih pojedla več), za flajštre in tvojo zdravniško pomoč :* :*
2. Mam najbolšo mami, ker je v naslednji uri že use pozabla :D (no, če odštejemo dretje prej)
3. Nikoli več na motor brez bencina in olja!
4. Čokolada pozdravi vse! <3