Že skoraj ga vidim. Še zadnje sekunde. Še zadnji, najtežji šprint do ciljne črte. Ja, skoraj je že tu. Manj kot mesec in zaključila bom 1.letnik gimnazije. Res, teh malo manj kot 10 mesecev je minilo hitro. Priznam, da sem se včasih vprašala kaj sploh delam v gimnaziji. Včasih je bilo naporno, a sem zdaj ko je konec zadovoljna samo s sabo. No, ne še čisto. Ti zadnji tedni odločajo o vsem; vsaj zame. Upam le na najboljši izid. V teh 10ih mesecih sem dobila veliko novih prijateljev, za katere bi 1.septembra rekla, da mi ne bodo tako blizu. Vesela sem, da bom lahko z njimi preživela in gulila šolske klopi še naslednja 3 leta. =)
Moj najljubši in najboljši 1.b =)Glede na to, da mi je mami v petek postrigla frufru, saj ni bilo časa za frizerja, ker se je preveč mudilo na nastop, sedaj izgledam kot Milan Stanković, se jutri nočem prikazati v šoli. Ali pa hočem vsaj najti recept kako prepričati lase, naj zrastejo v teh 9ih urah. Prosiiiiim, rastite! No, ja. Kakorkoli, upam da si le domišljam in res ne izgledam takole: http://www.youtube.com/watch?v=9J-tF-92iQU
In nisem vedela, da poleg vlečenja krpice iz saksofona, obstaja enako težka stvar. Še težja. Nesanjanje o isti osebi. Vsako noč, night by night. Prosim, me lahko vsaj eno noč pustiš pri miru =/ ?
Ni komentarjev:
Objavite komentar