..♥..

Veš, pogrešam te. Ne zdi se tako dolgo nazaj, čeprav je minilo že skoraj leto. A vendar se spominjam kot bi bilo včeraj. Včasih se vprašam, če sploh še kdaj pomisliš name, na skupne trenutke…Čeprav jih ni bilo veliko, se še danes spominjam poletja 2009. Z nasmehom na obrazu in nekako tudi s praznino(v srcu). Upam, da bo slednja sčasoma izginila, a sem se v vsem tem času naučila preživljati dneve nevedoč kaj delaš, ali si srečen…Čeprav se še spomniš name, moram reči da ne prav pogosto, pogrešam tiste dolge pogovore, ki so me vedno spravili v glasen smeh. Vesela sem, da sva se takrat dogovorila za »srečanje«, čeprav sem se te še dolgo po koncu poletja spominjala večinoma s solzami v očeh in cmokom v grlu. Sploh veš koliko sanj sem presanjala o tebi? Verjetno ne. In ne, nisem trpela le jaz, trpela je tudi mapa na računalniku s tvojim imenom, saj je velikost vseh tvojih slik skoraj da že presegla dovoljeno velikost. Čeprav nisi popoln, zame si. Vsaka tvoja beseda ima smisel in pogrešam tvoje filozofske teorije in nasprotovanje meni v vsaki stvari. Pogrešam tvoj, zate značilen »tidam,tidam,tidam«. Pogrešam tvoj objem. Tvoj nasmeh. Predvsem pa tebe.

Verjetno nama ni bilo usojeno. Ali pač? Vendar kot sam praviš, usoda ne obstaja. »Usodne« so le naše odločitve, dejanja. Ker vem, da mojega bloga itak ne bereš, sem se pač odločila tole objaviti, če pa ti slučajno pod prste pride tale objava, boš verjetno vedel, da mislim tebe. Boš mogoče uvidel koliko mi pomeniš? Čeprav mi je ob misli nate težko, se nasmejem, ker imam vsaj spomine. Pa poletje 2010? Se bo zgodovina ponovila? Lahko rečem le who knows… Ti pa bi mi, tako trmast kot si in zgolj zato, da bi mi nasprotoval, preprosto odgovoril: I do.